Prve generacije (danes je na cesti že peta) zaradi mladosti nismo vozili, smo pa zato vse druge. Dejstvo je, da espace sprva na trgu ni imel konkurence, danes pa je ta vse hujša, zato njegova prevlada na trgu ni več samoumevna. Toliko bolj, ker sta denimo ford S-max in volkswagen sharan letvico dvignila visoko. Ravno s to mislijo so se novega espacea lotili Renaultovi razvojniki. Z željo, da bi bil takoj prepoznaven in nekaj posebnega, pa čeprav tudi s kakšno manjšo hibo na področju prostornosti. V naših očeh jim je to uspelo z veliko začetnico. Tudi po zaslugi genialnega oblikovalca Laurensa van den Ackerja.
Velik enoprostorec (z dolžino 4,86 metra) je krojen po meri vseh tistih, ki se vsak dan ubadajo z vprašanjem, kam z vso kramo ter kako svoje otroke hitro in varno pripeljati v šolo ali na izlet. Če je družina velika, pride še kako prav sedem sedežev, toda testni espace jih je premogel le pet. Seveda je mogoče tri sedeže v drugi vrsti, ki ponujajo zvrhano mero udobja, enostavno podreti s pritiskom na gumb v prtljažniku, dodana vrednost pa je tudi vzdolžni pomik, ki prtljažnik poveča za dodatnih 105 litrov. Sicer jih premore 680. Brez zamere vendarle ni šlo: le zakaj se razvojniki niso odločili za drsna vrata, ki olajšajo dostop in so zelo uporabna tudi tedaj, ko parkirnega prostora ni v izobilju? Pa še pomoč elektrike za dodatno udobje lahko premorejo. Kot je elektrika, hvala bogu, stregla tudi zajetnim prtljažnim vratom.
Sodoben je že na prvi pogled, to mu moramo priznati. Marsikdo bo dejal, da celo preveč sodoben, a nekoliko drugačnih avtomobilov se bomo morali navaditi. Tudi v notranjosti. Velik barvni zaslon na dotik deluje brezhibno, česar pa ne moremo zapisati za parkirne senzorje, ki resda obkrožajo avto, a zoprno vseskozi piskajo in niso ravno v pomoč. Nas je pa pozitivno presenetila navigacijska naprava, ki usmerja v slovenščini.
Otrok sicer nimamo, a smo bili kljub temu veseli, ko smo se z espaceom, pa čeprav zgolj v paru, odpravili na daljšo pot. In se znašli v domišljijskem svetu, v katerem se želje izpolnjujejo druga za drugo. Voznikov sedež, ki mu streže elektrika, je zasnovan v prid udobju in za nameček ogrevan. Za zvrhano mero udobja skrbi tudi kombinacija 1,6-litrskega bencinskega motorja in 7-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki je delo opravljal s podobno lahkoto, kot maslo namažemo na svež kruh. Radarski tempomat nam je pomagal, da nam ni bilo treba ves čas pritiskati stopalki za plin in zavoro, pa še skrbel je, da nismo v preveliki želji priti hitro do cilja prekršili stroge hitrostne omejitve. Skušnjava je bila namreč velika. Dvesto konjičkov je pač iskrivih, ves čas pripravljenih, da jih poženemo v dir, zato se je z 1,7 tone težkim enoprostorcem mogoče peljati zelo hitro, a vendarle v meji še znosnega, ko beseda nanese na porabo goriva in posledično strošek za bencin. Espace nam je v povprečju popil 8,9 litra na 100 kilometrov, bencinsko črpalko pa smo morali obiskati na vsakih 650 kilometrov. Želeli bi si večjo posodo za gorivo. Na ceno 35 tisočakov nismo imeli pripomb.
