Vsak kostanjev plod je bilo treba najprej prebosti s šilom, potem pa ga s pomočjo šivanke – oba pripomočka je neki potujoči čevljar bojda nekoč pozabil pri hiši – nanizati na dreto, kar najbolj tesno enega ob drugega, da plameni in vročina žerjavice pozneje ne bi dosegli vrvice in je prežgali. Tako je počasi nastajala dolga rešta. Če sem jo delal samo zase, sem bil zadovoljen z metrsko ali malo čez, ko pa sem se želel junačiti še pred drugimi, sem v zanosu izdelal tudi več metrov dolgo velikanko, ki mi je potem, težka in okorna, delala težave pri pečenju. Eno tako sem nekoč spekel tudi za svojo učiteljico in ji jo ponosno izročil pred celim razredom. Nekoliko se je začudila, ko je pod zažganimi lupinami namesto lepo rumenih kostanjev našla le črne ogorke, a se je vseeno delala, da so na moč okusni, in je potem namesto ure slovenščine priredila pojedino za ves razred. Drugi jedci niso bili tako prizanesljivi do mojega prepečenega podviga, zato sem moral osramočen pobegniti ven, tja nekam v samotno izgnanstvo, kjer sem potem dolgo tolažil svoj ranjeni ponos. Zato sem rešto najraje pripravil samo za svoj užitek (in želodec), daleč stran od nejevernih pogledov in zajedljivih norčevanj, s posvečeno zbranostjo in notranjim veseljem, s katerima se umetnost pečenja kostanja šele lahko do polnosti izrazi.
Ko se je ogenj do konca razgorel, sem ga pokril in udušil z vejami, ki so bile še obraščene z zelenim listjem (in jih v poznem oktobrskem času ni bilo lahko najti), da je nastal gost in omamno dišeč dim. Rešto sem trdno zavezal v venec, ki sem ga nato ovil okrog dolge leskove prekle in ga po vseh mukotrpnih pripravah nazadnje z olajšanjem položil na zadimljeno ognjišče. Kostanj se je na mah »razjokal«, na njem so se pojavile debele kaplje »solz«, ki so kajpada poskrbele za to, da so vse plasti lupine odstopile od plodov in pozneje z lupljenjem pečenih kostanjev ni bilo prevelikih težav. Rešto je bilo treba držati v pravi razdalji od ognja, jo nenehno obračati in razporejati po prekli, da bi se vse popeklo čim bolj enakomerno, ko pa se je ob rahlem stisku palca in kazalca kostanjeva lupina razpočila in se je izpod nje pokazalo ravno prav porumenelo jedro, je bila zadeva pri kraju. Mračilo se je že, padla je rosa in nad tlemi je ležala redka meglica, ko sem nazadnje sedel k dogorevajočemu ognju in si privoščil svoj prigarani obed. Včasih se je živina zaradi pozne ure sama odpravila proti domu, da sem moral potem tiste vroče kostanje na hitro goltati kar med potjo. Ali pa me je po prvih grižljajih obšel duh nekakšne dobrote in sem se odločil, da bom s priboljškom presenetil svoje domače. No ja, ravno so povečerjali in jim zdaj ni bilo še do kostanja. Še opazili niso, da me ni bilo pri mizi …
Te dni sem bil spet v tistih krajih in za dobrodošlico so mi postregli tudi s pečenim kostanjem. Ampak kako ga zdaj pripravljajo! V nekakšnem luknjičavem valju, ki se je vrtel nad plinskim gorilnikom, so se premetavali nesrečni gozdni sadeži. Vse sem že poskusil, na vse mogoče načine sem že pekel kostanj, tudi v mikrovalovni pečici in na električnem štedilniku, česa takega pa vendarle še ne, sem sitno pogodrnjal vase. Ko pa sem zaužil prvega, sem pač moral priznati, da je to najbolje pečeni kostanj, kar sem jih kdajkoli jedel. Vsa harmonija okusov, vsa mehkoba v preprost pastirski priboljšek preobraženega plodu narave, vse tisto, o čemer sem takrat sanjaril, cilj, h kateremu sem težil, pa se mi ga v resnici nikoli ni uspelo zares dotakniti, vse se je zdaj udejanjilo s pomočjo banalnega izuma na plin, ki ga je najbrž mogoče kupiti na vsakem štantu. Le zakaj sem se toliko mučil? Tisti valjasti boben bi lahko kdo izumil že takrat!
Ne bom več delal rešt in kuril ognjev, ne bom se grel ob njih in v žerjavico polagal krompirjev, napaberkovanih po opuščenih jesenskih njivah. Za vse to ni več ne časa ne potrebe, do etnološkega obujanja starih običajev mi pa tudi ni. Če me že napadejo drgetavi spomini, se potešim pri ljubljanskih kostanjarjih, čeprav je vsak drugi maron v papirnati vrečki gnil ali pa črviv. Slajši od vseh, ki sem jih doslej spekel in pojedel, pa se bodo najbrž prav kmalu, o tem sem prepričan, prikotalili iz kakšnega digitalnega tiskalnika. Takrat bo dokončno odpravljena zgodovina in z njo spomin. Kljub temu ne bom pretakal solza za časi, ki sem jih prerasel in zapustil, in za svetom, ki sem se mu odrekel. Takrat sem bil res velikokrat lačen in zeblo me je, a ob tistih ognjih je bolj kot za nesmiselno nizanje kostanjev v neskončne rešte šlo za to, da lahko sam poskrbim zase, čeprav sem bil šele otrok in me je do doraslosti čakalo še kar nekaj mrzlih oktobrov. Predvsem pa sem takrat, razmišljam danes, poskušal samemu sebi dokazati, da dolge samotne ure lahko preživim tudi brez zatekanja v vsakršne (predvsem seveda literarne) fikcije in da sem rad navzoč tudi v »tukajšnjem« svetu, kakršen pač že je. Da sem tudi del sveta, ne pa samo njegov večni samoumišljen izgnanec.
