Saj priznam, prispodoba je kovaška in patetična, pa vendar je tesno vezana na neko resnico, ki zdaj leži v tisti rakvi. Ta resnica, to truplo ugasle zgodovine pa je pripoved o gledališču, ki je preseglo svoje nacionalne in politične omejitve, pa tudi vse druge zaostanke v razvoju, da bi seglo v območje univerzalnega in se tam strukturiralo kot avtonomen univerzum, v katerem so svobodno krožili različni planeti in osončja. Slovensko gledališče se je lahko evropeiziralo, ko mu je bila dopuščena pluralnost, ki je prostor odprla različnim svetovom in jezikom, tudi različnim tradicijam, ki so z medsebojnimi srečevanji in trki generirale odločilne preboje v območje modernosti. Ko sta drug drugemu lahko oporekala in se hkrati medsebojno omogočala na primer zgodnje eksperimentalno gledališče z Odrom 57 v ospredju in središčna nacionalna gledališka institucija; ko sta Pekarna in Glej lahko interpelirala tradicijo z jezikom gledaliških avantgard; ko je bil za slovensko dramo, ki je ostro oporekala zadanim »smerem razvoja« in pospeševala vrtljaje zgodovine, rezerviran osrednji termin v repertoarnih načrtih; ko se je s Korunom in njegovimi nasledniki slovenskemu gledališču zgodila režija; ko se mu je s provokativnimi uprizoritvenimi poetikami SMG-ja v osemdesetih zgodilo dvajseto stoletje, s pluralizmom in hkrati že dekonstrukcijo uprizoritvenih poetik na eni in z institucionalno prenovo ter s profiliranimi umetniškimi standardi SNG Drame na drugi strani pa ga je ob prelomu stoletij »dohitela« Evropa …
Je treba naštevati naprej, navesti mnoštvo velikih imen umetnosti in refleksije, ki so sooblikovala to prevratno zgodbo? Seznami so dolgi in dramatični; ne pomenijo le vrednostnih sodb, temveč so evidenca silovitega življenja gledališča kot tiste umetnosti, ki je s tvegano hojo po robovih širila polje kulture, svobode in utopije, realnim družbenim razmerjem pa dovajala prepotreben kisik za sprotno bivanje, presežno mišljenje in kritično avtorefleksijo. In ker je gledališče življenjsko odvisno od družbe, posledično pa tudi od države, je temu vzhičenemu registru zgodovine treba dodati še opombo, da je moderno slovensko gledališče nastajalo iz ostrih in tudi nevarnih spopadov s politiko, z različnimi režimi in vladajočimi ideologijami, iz tradicije, a tudi proti njej, iz nacionalnih virov, a tudi globalnih razgledov, ustvarjali pa so ga tako avtorji kot vsakokratna družbena klima.
In naj se sliši še tako paradoksalno, »ustvarila« ga je tudi politika, med drugim s spoznanjem (do katerega se je resda dokopala pod prisilo strokovnih argumentov in javnih protestov), da je treba upravljanje in umetniško vodenje gledaliških institucij prepustiti gledališkim ljudem samim, ne pa uradnikom in političnim strežajem, da ga je treba zaupati osebnostim z ustvarjalno in intelektualno avtoriteto, ne pa priložnostnim ljubiteljem in zagrenjenim poražencem, ki nekje v kotu pestujejo svoje bolesti in resentimente ali si želijo z »ugledno« službo popraviti svoj poupokojitveni standard (kajti takšni nikoli niso dobri gledališki ravnatelji). Imenovali pa jih bodo kakopak ministri, ki so tudi sami ugledne in v vseh ozirih kredibilne osebnosti …
»There is no such thing as society,« je nekoč prijavila Margaret Thatcher, potem pa v nekaj potezah (z ukinitvami subvencij) izbrisala britansko neodvisno gledališče šestdesetih in sedemdesetih – iz družbe, iz življenja in iz množičnega spomina. Nič takšnega, kot je evropsko gledališče, ne obstaja, sem nekoč slišal modrovati konservativnega avstrijskega ministra za kulturo. Obstaja samo lokalno, kvečjemu še nacionalno gledališče, je pojasnjeval. Gledališče po meri in estetskem okusu realnih davkoplačevalcev.
Čas, ki ga zdaj živimo, je uresničitev takšnih bizarnih urokov. Družba ne obstaja, pa tudi povezanega in pretočnega evropskega gledališkega prostora ni več. Ministri so zdaj samo še uradniki brez prepoznavnih stališč in vizij, zgolj vršilci dolžnosti in izvrševalci političnih ukazov. Ministrsko funkcijo sprejemajo kot dovolj atraktiven zaznamek na popisu vseh njihovih funkcij, ki jim morda prinaša celo nekoliko boljši standard po upokojitvi. Za gledališke ravnatelje določajo ljudi, ki jih z gledališčem veže le to, da so v gimnazijskih letih domnevno nekajkrat prestopili njegov prag (čeprav niti to ni zanesljivo), morda še priložnostne ljubitelje in diplomante večerne šole menedžmenta ali kar takšne, ki v njihovi stranki pač sitnarijo za dobro službo. Vsako takšno imenovanje je hkrati tudi sklep o deložaciji tiste gledališke umetnosti, ki je več od sveta in njegovih dozdevkov. V njene avtonomne cone se zdaj spet naseljujejo čitalništvo, agresiven provincialni narcizem in diletantske atrakcije za eno noč. Slovenske gledališke ustanove pa dobivajo format kioska na uličnem vogalu …
To je ta rakev in to so zarjaveli žeblji, ki jih kljub navidezni nerodnosti politika vešče zabija na njihovo mesto. In to je ta pogreb, ki poteka že kar nekaj časa.
