Eden izmed spletnih pojmovnikov opisuje termin »postfaktische Politik« kot tisto politično mišljenje in delovanje, pri katerem evidentna dejstva ne igrajo več nikakršne vloge, kajti njihovo mesto so zasedli izmisleki, paranoidni strahovi in odkrite laži. Še več: ko ima na izbiro resnico in laž, se takšna politika preračunljivo odloči za slednjo. Lahko bi rekli, da nam laže v obraz; gleda nas v oči in nesramno laže, mi (mnogi med nami) pa ji verjamemo brez zadržkov in zadreg, saj napoveduje hitre, drzne in učinkovite rešitve, predvsem pa nam obljublja, da bo tudi kakšna naša laž prej ali slej obveljala za resnico. Prav to si potihoma tudi želimo. To je politika, ki se je v celoti odpovedala storitvam človekovega razuma in vse svoje karte stavi na čustva, še posebej negativna: na strahove in teorije zarot, na potlačena in dolgo zatajevana sovraštva do vsakršnih drugih in drugačnih, še posebej tujcev, na retrotopične resentimente (po Zygmuntu Baumanu), ki v histeriziranih domišljijskih predstavah obljubljajo nekakšno vrnitev v stare čase, v katerih še ni bilo beguncev (ali pa smo bili begunci mi sami), ko smo še imeli delovna mesta in ko tujci še niso globoko dihali v temi za trdno zapahnjenimi oknicami naše domačije.
Res je, da v naših krajih nismo v živo videli še nobenega begunca, kljub temu pa bomo na volitvah podprli politiko, ki jezdi na protibegunski histeriji, saj razume našo stisko in govori naš jezik. Res je, da smo svoja delovna mesta izgubili že davno pred begunsko krizo, toda tujci nam jih bodo vzeli še enkrat, zraven pa še ogrozili varnost naših otrok. Zgodovinski dokumenti kakopak lažejo, zato jih je treba preurediti in prevrednotiti, podvreči radikalni dekonstrukciji in novi montaži, jih, če bo treba, v imenu prave resnice napisati na novo. Postfaktična politika (drugi ji rečejo tudi postpolitika, postdemokracija itd.) s svojo lažno, umišljeno konstrukcijo sveta že proizvaja nove realnosti in fakte: ograje, zidovi in bodeče žice na mejah, omejevanje svobode gibanja in vseh drugih svoboščin, družbe (in države), ki se preurejajo na tlorisih najbolj reakcionarnih zgodovinskih modelov, so takšna nova dejstva.
Zakaj ljudje protestirajo proti priseljencem in beguncem, čeprav z njimi nikoli v življenju ne bodo imeli nobenega opravka, zakaj patološko sovražijo homoseksualce in na referendumih glasujejo proti enakim pravicam za istospolno usmerjene sodržavljane, čeprav te pravice v ničemer ne prizadevajo njihovih pravic, zakaj zdaj spet ta kričava reakcionarna gonja proti splavu, ki arogantno zavrača vse racionalne argumentacije …? Zdi se, da na ta vprašanja bolje od vseh družboslovnih analiz odgovarja film Rajka Grlića Ustava Republike Hrvaške, ki ga te dni vrtijo tudi v Ljubljani. Grlićev film je zgodba o predsodkih, nestrpnosti, sovraštvu in nasilju, ki so se zajedli globoko v meso družbe, da zdaj predstavljajo že kar samoumevno govorico njene kulture in vseh drugih podsistemov, »naravno« okolje zagatnega sobivanja, zrak, ki ga vdihavamo, jezik našega vsakdanjega življenja. Film sijajno portretira postfaktični svet in mimo vseh stereotipov razkriva njegovo resnico, njegova dejstva, fakte. Nič ni tako, kot običajno mislimo, da je, intelektualci niso aprioren zgled liberalnosti in tolerance, ampak so tudi sami zagrizeni ksenofobi in »nostalgični« ustaški nacionalisti; ni res, da »nagnusne pedre« sovražijo samo malomeščani in nekultivirani ter neizobraženi ljudje iz nižjih socialnih slojev, prav tako ni res, da bi bili člani ene (na primer gejevske) manjšine zaradi izkušnje svoje izključenosti bolj tolerantni do drugih (na primer nacionalnih) manjšin. Vsaka nestrpnost je predvsem sovraštvo na daljavo, šele srečanje in bližina ustvarita priložnosti za morebitno drugačno razmerje. Zgodba, ki smo jo gledali že v neštetih filmih, pa vendar jo Grlićeva mojstrska režija znova potisne v območje katarzičnosti. Ker je tako prekleto resnična, ker v njej ni nič izmišljenega, ideološkega ali kakorkoli lažnega, ker je poetična, na trenutke nežna, a tudi jedka zgodba o tem našem faktičnem svetu, predvsem pa zgodba, ki nagovarja tako um kot srce.
