Pobuda je zrasla med mlekarji in mesarji samimi, sedaj se po njih že zgledujejo tudi sadjarji in zelenjavarji. Pravila so si spisali sami, nimajo zunanjega sovražnika in zato tudi ne potrebe po razvoju mehanizmov za iskanje lukenj med črkami v zakonu. Še več, moči bodo združili tudi v doslej eni največjih promocijskih akcij na polju prehrane, ki naj bi na dolgi rok podeželju prinesla stabilnejše čase. Brez posebnega javnega prerekanja so za to sprejeli obvezno dajatev. Tako kmetje, živilska industrija kot država bodo za triletno promocijo domače hrane skupaj prispevali tri milijone evrov. Zdrava kmečka pamet pravi, da bosta kmet in mlekar, ki bosta od svojih 1000 litrov mleka za reklamo prispevala vsak po 25 centov, zagotovo terjala tudi rezultate. Prav tako govedorejec, ki bo od prodanega bika oglaševalski agenciji dal 1,2 evra.

Vse to skupaj vliva upanje, da se bo iz te moke vendarle jedlo tudi kruh, ali povedano po kmečko: kmetje in živilska podjetja bodo sami poskrbeli, da se jim pod dežnikom lokalnega porekla ne bodo drenjali prevaranti, potrošniki bodo to spoznali in cenili ter pogosteje v nakupovalne košare zlagali mleko izpod Krna in piščančja bedra iz Pivke, podeželje pa bo preživelo. Pustimo jim čas in zaželimo jim vse dobro.

Pa vendar. Ideja ni nova, kmetje in živilska industrija so jo mleli dve desetletji. Če bi jo uresničili pred dvajsetimi leti, bi resnično stopali v velikih škornjih naprej, orali ledino lokalne prehrane in danes propadlih slovenskih kmetij in živilskih obratov ne bi šteli v tisočih. Svežina, s katero radi povezujemo lokalno hrano, je uvela. Po vseh teh letih bi torej idejo lahko vsaj posodobili, dobra praksa iz sodobnih kmetijskih držav namreč kaže, da se je treba stvari lotiti drugače. Predvsem pa ne promocijskih aktivnosti zaupati oblasti, državi, kabinetnim uradnikom, ki ne čutijo dinamike trga, temveč za to specializiranim javnim agencijam. Če povlečemo vzporednico s turizmom, bi takšne aktivnosti peljala Slovenska turistična organizacija. Porečete, da naj ne delam iz muhe slona, saj je vendar kmetijski minister za to najel z izkušnjami dobro podprto oglaševalsko agencijo. Že res, vendar pa bodo program promocije začrtali na kmetijskem ministrstvu, nad sabo pa imeli osemčlanski svet za promocijo in več kot 70 članov osmih sektorskih odborov. Veliko sestankovanja in usklajevanja. Trg pa zahteva hitre odzive, močne akcije in korak pred vsemi.

Težko tudi rečemo, da bodo kmetje resnično kaj prispevali v skupen koš in se zato čutili del barke, zahtevali transparentnost in prijavili goljufivega soseda, ki se je spozabil nad zahtevami, ki mu omogočajo na kos mesa zapisati tistih nekaj črk, ki bodo pri kupcu vzbudile čustva in zaupanje. Mlekarne so kmetom že sedaj pogledale skozi prste in bodo njihov prispevek za zdaj plačevale one. Stroške dodatnih kontrol zaradi vstopa v shemo pa bo kmetom še pet let krila država skozi razpise. Najbolj pravičen in transparenten del te ideje so torej že na samem začetku in v sami vstopni točki do lokalne hrane zaobšli. Luknje so se našle.