Na področju označevanja živil v zadnjem času vre od sprememb. Med živilskimi podjetji, gostinci, šolskimi kuhinjami in drugimi obrati javne prehrane se je že dodobra uveljavilo pravilo o obveznem označevanju alergenov, pred vrati je zadnji dan, po katerem bo morala prehrambna industrija na embalažo predpakiranih živil obvezno natisniti podatke o tem, kolikšna je hranilna vrednost izdelka in koliko maščob, nasičenih maščob, sladkorja, ogljikovih hidratov, beljakovin in soli vsebuje. Medtem pa v evropskih uradih že razmišljajo o tem, ali na embalažo sodi tudi podatek o poreklu oziroma izvoru posameznih sestavin v živilu. Iz njega bi bilo mogoče hitro razbrati, kako lokalna je bila pridelava oziroma priprava posameznega živila.
Sodeč po raziskavah je to podatek, ki slovenskega potrošnika zanima celo nekoliko bolj kot njegovega povprečnega evropskega kolega. Prehrambni industriji pa prinaša dvoje: na eni strani nove stroške, na drugi lahko tudi konkurenčno prednost pri potrošnikih, ki jih pri nakupu prepriča izvor hrane.
Ker pa sta raziskavi med potrošniki v letih 2014 in 2015 pokazali, da ti za to informacijo na embalaži niso pripravljeni plačati bistveno več, bo šla zakonodaja najverjetneje v smeri, da označevanje porekla in izvora ne bo obvezno. Najverjetneje bo ostalo prostovoljno, vendar pa s predpisanim enotnim načinom označevanja.
Mag. Mira Kos Skubic z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pojasnjuje, da bodo končno odločitev o tem prinesla pogajanja med evropsko komisijo, državami članicami in evropskim parlamentom.
Eden od dejavnikov, ki ga bodo imeli na tehtnici, bodo tudi stroški takšne odločitve. Ne bo namreč dovolj navesti le porekla ozirom kraja izvora, proizvajalec bo moral v tem primeru zagotoviti sledljivost o izvoru uporabljenih surovin in hraniti vso dokumentacijo, s katero bo lahko dokazoval svoje navedbe. Za ponazoritev: vsaka štruca kuha z napisom, da je izdelana iz slovenske pšenice, bo morala imeti za sabo vse evidence o izvoru od kmeta, mlinarja do peka. Kar pa stane. Kljub temu so nekateri ponudniki, tudi ena izmed slovenskih pekarn, že ugriznili v to kislo jabolko in to prepoznali kot svojo prednost.
Izjema je meso
Trenutno je navajanje porekla oziroma kraja izvora obvezno za nekatere vrste mesa, vendar pa je bila v tem primeru zahteva povezana z manjšimi stroški, saj so proizvajalci vse te podatke že morali hraniti. Pri govedu se je zaradi spongiformne encefalopatije (BSE) oziroma bolezni norih krav takoj vzpostavil sistem sledljivosti, po katerem mora vsako žival od rojstva do zakola spremljati potni list, voden mora biti tudi vsak vmesni premik, na embalaži govejega mesa pa morajo biti podatki o rojstvu, vzreji in zakolu živali. Nekoliko poenostavljeno označevanje velja za meso prašičev, perutnine, koz in ovac, pojasnjuje sogovornica.
Previdno z navedbami
Nedavna mlekarska vojna med Ljubljanskimi mlekarnami in Mlekarno Celeia je opozorila, da je pri navajanju izvora živila potrebna previdnost. Ljubljanske mlekarne je zmotil oglas celjskega konkurenta, ki je svoje mleko oglaševal kot edino 100-odstotno slovensko trajno mleko. Oglaševalsko razsodišče je ugotovilo, da to ne drži in da je tudi alpsko mleko narejeno izključno iz slovenskega mleka, kar so v Ljubljanskih mlekarnah dokazovali z dokumentacijo. Ljubljanske mlekarne so se obregnile tudi ob to, da mlekarna Celeia to mleko predeluje in polni v obratu na Hrvaškem. Ali potemtakem mlekarna to mleko še lahko oglašuje kot slovensko? Še, pravijo na oglaševalskem razsodišču. Država porekla proizvoda je resda Hrvaška, na embalaži pa še vedno lahko piše, da je narejeno iz 100-odstotnega slovenskega mleka, če je sledljivost porekla surovine zagotovljena.
