»Poklonil mi jo je moj ameriški fant, ko sem imela 17 let, s posvetilom Za, ki je ukrotila divjega volka. Nisem vedela, da bo v naslednjih letih preganjal moje starše, spremenil spol in jim ukradel ime za svojo novo osebnost.« Zapis, s katerim se je po dveletni zvezi izpovedala Britanka, stoji ob knjigi Boba Dylana Tarantula, enem od prvih razstavljenih predmetov, ki obiskovalce pričakajo v Muzeju prekinjenih zvez v Zagrebu in takoj namignejo, da ne gre za običajen muzej.
Muzej, posvečen neuspešnim ljubezenskim zvezam, v katerem so razstavljeni predmeti, ki so jih darovali nekdanji ljubimci in jih pospremili s svojimi intimnimi zgodbami, vsekakor ni nekaj, kar srečaš v vsakem mestu ali državi, niti na celini, zbirka predmetov, ki je na ogled, pa je potovanje skozi svet razhajanja. Najprej zagledaš otroški avtomobil na pedala, nato ljubezensko pismo in (pozitivni) test na heroin, tam so poročna obleka, sekira, s katero je dekle po razhodu razsekalo pohištvo, igralna karta, vrtnarske rokavice, Galilejev termograf, bejzbolska žoga, seksi ženski čevelj z visoko peto, internetni modem in še kakih 90 drugih predmetov z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Na primer tri otroške slikanice in vrtni palček, ki ga je po 20-letni zvezi za seboj zapustila Ljubljančanka in ga pospremila z zgodbo: »Na dan ločitve je prišel v novem avtomobilu. Aroganten in brezdušen. Vrtni palček je zapiral vrata, ki jih je nekoč sam uničil. Tedaj je poletel do vetrobranskega stekla novega avtomobila, se odbil in ustavil na asfaltu. Dolgo je letel po zraku in izrisal lok časa. Ta dolgo-kratki lok je označil konec najine ljubezni.«
Najinovativnejši muzej v Evropi
Predmeti, predvsem pa zgodbe so tisto, zaradi česar Muzej prekinjenih zvez v Zagrebu, ki je odprt od leta 2010, vsako leto obišče približno 100.000 ljudi, med katerimi je 95 odstotkov tujcev, leta 2011 pa je dobil tudi prestižno priznanje Kennetha Hudsona Evropskega muzejskega foruma za najinovativnejši muzej v Evropi. Muzej, ki s potujočimi razstavami stalno gostuje po svetu, ima v svoji zbirki več kot 2000 predmetov, od katerih jih je na ogled le kakšnih 25 odstotkov. Večina, okoli sto, v Zagrebu, po 80 na potujočih razstavah v Južni Koreji in Helsinkih, precej pa jih je tudi v Los Angelesu oziroma Hollywoodu, kjer so letos odprli franšizo. Ameriški Museum of Broken Relationships stoji tik ob dvorani Dolby Theater, kjer podeljujejo oskarje, predmeti pa so razstavljeni na tisoč kvadratnih metrih, kar je 700 kvadratnih metrov več od prostora, na katerem se razprostira zagrebška postavitev.
A niti 300 kvadratnih metrov ni malo, sploh če nikoli ni bilo mišljeno, da bo iz manjše instalacije, s katero sta svoj razhod pospremila zagrebška umetnika, filmska producentka Olinka Vištica in akademski slikar Dražen Grubišić, nastal muzej, in to celo prvi zagrebški muzej v zasebnem lastništvu, ki, takole na oko, z vstopnicami, ki stanejo približno štiri evre, zasluži dobrih 300.000 evrov na leto.
Začelo se je v ladijskem zabojniku
Vištičeva in Grubišić, ki sta bila skupaj štiri leta, sta po koncu zveze leta 2003 razmišljala, kaj storiti s predmeti, ki so jima ostali po razhodu, in se odločila, da jih razstavita, leta 2006 pa je bila rojena prva zbirka, ki je vključevala tudi predmete in zgodbe njunih prijateljev. »Ko sva začela, je šlo za umetniški projekt, instalacijo, ki smo jo postavili v ladijskem zabojniku, in od tod tudi ime naše spletne strani Brokenships (Zlomljene ladje, op. a.). To je bila najina osebna zgodba, instalacija pa je bila pika na i koncu zveze oziroma intimna zgodba o delu najinega življenja, ki sva jo hotela povedati. Šlo je za bogat, vznemirljiv, romantičen del življenja, ki sva ga hotela shraniti, potem pa sva to možnost želela ponuditi tudi drugim. Da bo iz tega nastal muzej s svojim lastnim prostorom in da ga bo vsako leto obiskalo 100.000 ljudi, si nisva mislila,« je, potem ko se je vidno zaposlena odtrgala od svojega prenosnega računalnika v kavarni muzeja, povedala Olinka Vištica, ki ne mara nikakršnih komercialnih namigovanj v smislu franšize muzejev voščenih lutk Madame Tussauds.
»Vedno obstaja zanimanje, da bi odprli podružnice tudi drugod po svetu, ampak nismo ravno navdušeni nad tem. Radi bi, da muzej ostane na ravni, na kateri je zdaj, in si ne želimo, da bi skakali iz vsake konzerve,« pravi, čeprav priznava, da je neobičajno, da muzej postane franšiza, prav tako pa tudi to, da potuje po svetu. V muzeju v Helsinkih, kjer je razstava gostovala to leto, so imeli v štirih mesecih 130.000 obiskovalcev, prvo mednarodno gostovanje pa se je zgodilo prav v Ljubljani, kjer so se v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana predstavili na Mladih levih in od tam odnesli »prekrasne zgodbe« o prekinjenih ljubezenskih zvezah Slovencev.
Razhod ne pomeni konca sveta
Zbirka v muzeju nenehno raste, saj ves čas sprejemajo nove donacije, odločitev o tem, kaj bodo razstavili, pa je vedno subjektivna. »Najprej nas pritegne zgodba, potem pa predmet, ki je pravzaprav vedno nekaj banalnega. Izziv je postaviti razstavo, ki ima smisel in zgodbo ter je obenem vizualno zanimiva, najpomembnejše pa je, da se ljudje s tem lahko identificirajo in nekaj doživijo. Poleg tega zgodbe ne smejo biti predolge ter morajo biti zanimive, dinamične in raznolike v smislu emocij, kulturnih referenc in držav, iz katerih prihajajo, da ohranijo pozornost, saj smo eden od redkih muzejev, v katerem ljudje preberejo vse legende,« izbor, ki se menja vsaka tri leta, opisuje Olinka, ki ne more izpostaviti nobenega predmeta, ki bi ji bil še zlasti pri srcu. »Obstajajo predmeti in zgodbe, ki me vsakič razjokajo, zgodbe iz Koreje so denimo zelo neposredne, čeprav ni v njih nobene patetike, ker so tako dobro napisane.«
Predmeti in zapisi ob njih niso samo ljubezenski, romantični, ampak so se jim skozi leta pridružile tudi izpovedi o razhajanju v družini, tako da zgodbe, razdeljene v več tematskih sklopov, pokrivajo cel življenjski ciklus: od otroštva in odraščanja do zrele dobe, poroke, zunajzakonskih afer in družinskih odnosov. »Mi temu muzeju pravimo muzej ljubezni, samo da skozi drugačne trenutke,« v pozitivnem duhu konča Olinka Vištica, ob tem pa sklene, da se ne smemo jemati preresno, »saj je življenje vznemirljivo, lepo in tragično samo po sebi, in da, ko se stvari porušijo, to še ne pomeni konca sveta«.
