Razstava Novi prostori, nove podobe je ambiciozen in hvalevreden poskus orisa dogajanja v slovenskem prostoru v desetletju pred razpadom Jugoslavije. Temelji na popisu ključnih dogodkov tega obdobja, kar atraktivno dopolnjujejo številna prelomna dela iz obdobja prehajanja v postmodernizem.
Dekada, ki je sledila smrti Josipa Broza - Tita, je bila med drugim zaznamovana z nenehno gospodarsko krizo, spreminjanjem socialističnega ustroja v tržno naravnano družbo, razširitvijo popularne kulture in vzpostavljanjem temeljne umetnostne infrastrukture. Vse to se je neizbežno odrazilo tudi v umetniški produkciji.
Kustosinji razstave Asta Vrečko in Martina Malešič sta izpostavili nekatere ključne točke tega obdobja, četudi sta se osredotočili zlasti na likovni akademizem, ne pa tudi na širšo sliko tedanje izjemno razvejene kulturno-umetniške scene; ta segment bo, upajmo, pokrit v nadaljevanju ciklusa. Večina prikazanih del tako temelji na tradicionalnih medijih, ki so tedaj – vsaj v galerijskem kontekstu – še vedno močno prevladovali. To je bil pač čas tranzicije od visokega modernizma v sodobno umetnost, kot jo poznamo danes.
Gospodarstvo za kulturo
Izhodišče razstave predstavlja popis ključnih manifestacij in institucij v Sloveniji, ki so se vzpostavile ali razširile v 80. letih; to so med drugim Koroški likovni bienale, kiparska kolonija Forma viva ter Trajni delovni skupnosti Equrna (za likovno umetnost) in Dessa (za arhitekturo). V dokumentarnem delu razstave je mogoče slediti strukturnim in miselnim premikom, ki so omogočili nove načine delovanja. Izbrani primeri iz tiska in televizijskih oddaj omogočajo potopitev v duh tedanjega časa. Prispevek RTV Ljubljana denimo poroča o podpisu pogodbe med kostanjeviško Forma vivo in podjetjem Belinka, ki se je zavezalo financiranju vzdrževanja parka lesenih skulptur na prostem. Predstavnik podjetja govori o pomembnosti kulture, ki jo je kljub krizi nujno podpirati, in četudi je to morda leporečje, se nemudoma izpostavi temeljni paradoks domače tranzicije; v času socializma so gospodarski subjekti neprimerno več vlagali v kulturo in umetnost kot v času tržne ekonomije. Pri tem je zanimiva tudi zgodba TDS Equrna, ki je leta 1982 nastala kot skupnost umetnikov z namenom trženja njihovih del, nakar je v novem obdobju postala zasebni zavod, njeno izvorno poslanstvo pa se postopoma izgublja.
Nove tendence
Pričujoča razstava predstavlja tudi izjemen nabor umetnikov tega časa, ki nakazujejo nove tendence pregovorno glamuroznih 80. let. In res, v razstavišču prevladujejo močna barvitost, dela velikih dimenzij in specifična ekspresija. Zelo podrobno je predstavljena nova podoba, smer, ki je na globalni in lokalni ravni nasledila abstraktno umetnost in konceptualne prakse in za krajši čas likovnost vrnila k stilizirani figuraliki in intimnemu izrazu. Ta fenomen predstavljajo sanjske slike Metke Krašovec, ekspresivne kompozicije Andraža Šalamuna in tribalistični reliefi Jožeta Slaka - Đoke. Njim ob bok so postavljene težke lesene skulpture Luja Vodopivca in lahkotnejši kovinski kipi Dube Sambolec. Primere nove umetnosti zastopata skupina IRWIN s sliko Vstajenje (1983–1984) in tandem V.S.S.D. z dokumentacijo ikonične razstave (1986) v Galeriji Škuc, ki je bila predelana v totalni ambient efemernih prostorskih slik.
Ta nabor del je zlasti dobrodošel za vse tiste (mlajše), ki teh del in dogodkov nis(m)o spremljali v izvornem času. Danes, prenesena v muzejski kontekst, dela verjetno delujejo drugače kot v času nastanka, saj nimajo več enakega družbenega naboja in vizualnega učinka, vendar pa prikazujejo obravnavano obdobje z zdrave časovne distance. Pri tem se avtorici razstave izogneta političnemu mitu o 80. letih in se osredotočita na vizualne impulze, ki so črpali tako iz dominantne (popularne) kulture kot tudi iz obrobne (visoke) umetnosti. Umetnost je lahko le takšna, kakršen je kontekst prostora in časa, ki jo obkroža in odreja.
