Danes, dve leti po tem, ko je sestavil vlado iz več ali manj političnih novincev, se premier Miro Cerar predvsem zaveda, da bi razgalil vso politično šibkost, če bi pustil, da mu opozicijski lider, ulica ali voditelji komercialne televizije narekujejo agendo. Četudi izpostavljajo marsikatero resnico.
Navsezadnje doktor prava ne more ostati ravnodušen, ko želi njegova notranja ministrica s predlaganim zakonom pohoditi ustavo, deklaracijo in konvencijo o človekovih pravicah ter nekaj drugih evropskih konvencij, direktiv, zakonikov in mednarodnih paktov in na orbanovski način rešiti najbolj akutno evropsko vprašanje. Nedavno je priznal, da ga delata »nesrečnega« tudi odločbi ustavnega sodišča, ki visita nad šolskim ministrstvom. Že davno naj bi bile odpravljene sistemske pomanjkljivosti glede financiranja vzgoje in izobraževanja, na katere je opozorilo ustavno sodišče, a jih navsezadnje tudi novela zakona, ki je v državnozborskem postopku, ne bo rešila. Nad ekonomistko na čelu zdravstvenega resorja so se zgrnile vse težave zdravstvenega sistema, ki naj bi jih odpravila v naslednjih dveh mesecih, čeprav zakoni niso niti pripravljeni. Infrastrukturni minister naj bi se proslavil z investicijo tega mandata, na kateri temelji znaten del gospodarstva, a zasebnika, ki bi drugi tir zgradil, ni na vidiku. Minister za javno upravo se spogleduje z ekonomijo delitve, čeprav v našem pravnem redu ni osnove zanjo, ministrove realne fronte pa so povsem drugje. Črpanje evropskih sredstev je na najnižji ravni doslej, kadrovski spopadi za vrh slabe banke in SDH se nadaljujejo.
Nakopičene sistemske težave, nad katerimi v prvi vrsti bedijo Cerarjevi možje in žene, so preveč kompleksne, da bi bile rešljive kratkoročno. Obljube delajo dolg in ta ne bo manjši z morebitno zamenjavo ministrov. Zato premierju, predrzno rečeno, vnovična interpelacija ministrice za delo, ki ni iz njegove kvote, celo ustreza. Po tem, ko jo je ubranil, je Cerar vendarle poudaril, da mora tudi ona do novega leta izpolniti obljubo in, med drugim, reorganizirati sistem centrov za socialno delo, vedoč, da ji to verjetno ne bo uspelo. Tako si je premier odprl vrata za prvo žrtev morebitne rekonstrukcije vlade, s katero bi se strinjala tudi tretja partnerica.
Najmanjša koalicijska stranka na javnomnenjskih letvicah vse bolj prednjači pred največjo. Prvak opozicije narekuje nekakšen predvolilni tempo, ki mu vlada mora slediti. Tako te dni falanga uslužbencev pripravlja več kot 200 strani dolg odgovor na interpelacijo in se resnično ukvarja sama s sabo, javnost pa izgublja zanimanje za politiko. Njeno pozornost so po drugi strani zbudili – otroci. Tisti iz Velenja. Tako bi z (morebitnim) taktično časovno umeščenim žrtvovanjem strokovno sicer dobro podkovane ministrice premier ubil tri muhe ne en mah: zadal bi udarec bolj priljubljeni partnerici, pomiril opozicijo, ki te dni udriha po njegovi ekipi z vsemi topovi, ter dal javnosti signal, da je za postopkovne nezakonitosti pri odvzemu otrok nekdo odgovarjal. S tem bi odvrnil pozornost od vrste sistemskih težav.
Spencerjeva teorija pravi, da se posamezniki prilagajajo tudi škodljivim vplivom v okolju. Naši stari politični mački se od novincev na sceni niso priučili višje politične kulture, kot rad verjame premier, ampak so slednji od prvih prevzeli vrsto politikantskih manir. Da bi lahko sami preživeli – do naslednjih volitev.
