Na ljubljanskih ulicah je bilo v soboto dopoldne otrok in mladine toliko, da je bilo že na prvi pogled njihovo število večje, kot je bilo še pred nekaj leti število vseh udeležencev maratona. Nekaj več kot 7000 tekmovalcev se je v sobotnem dopoldnevu pognalo po ljubljanskih ulicah.
Tradicionalno so najprej tekli najmlajši lumpiji, ki so se sami, v naročju staršev, nekateri celo na poganjalčkih podali na morda celo prvo 200 metrov dolgo tekaško preizkušnjo. Zahvaljujoč zabavnim maskotam in črednemu nagonu so se na startu posušile solze na licih najbolj prestrašenih in gneče nevajenih otrok. Kolajna okoli vratu, ki jo je prejel vsak udeleženec teka, je še tako majhnega tekača povzdignil v pravega junaka.
Da je kolajna res nekaj posebnega, nam je potrdila komaj triletna Ana Sočan. »V Ljubljani tečem prvič, letos sem tekla tudi v Radencih,« nam je povedala in previdno pogledovala k očetu Aljažu, ki ga je naslednji dan čakala maratonska preizkušnja. Očitno jabolko ne pade daleč od drevesa, saj nam je Ana zagotovila, da bo pridno trenirala in prihodnje leto ponovno prišla.
Na startu vsako leto več deklet
Medtem ko so se otroci sladkali s palačinkami, za katere je poskrbel velikodušni sponzor maratona Mercator, so se na Kongresnem trgu že ogrevali osnovnošolci. Tudi teh je, kot je povedal organizator, vsako leto več, predvsem deklet. Udeležba na maratonu je seveda odvisna od vsakega učenca oziroma dijaka. »Nikogar ne silimo. Vsakega povabimo in letos smo v Ljubljano pospremili osemdeset tekačev,« je povedal Matjaž Bajec, učitelj športa na osnovni šoli Martina Slomška na Vrhniki.
»Posebnih priprav za ljubljanski maraton nismo imeli. Običajno kar nekaj pozornosti namenimo teku in telesni pripravljenosti naših učencev,« je pojasnil naš sogovornik in odkrito priznal, da v njihovih vrstah nimajo nobenega atleta, ki bi lahko šoli pritekel kolajno. »A bolj kot na kolajne smo ponosni na prav vsakega posameznika, ki bo danes sodeloval.«
Da je res tako, so nam potrdili tudi učitelji, ki so na Kongresni trg pospremili učence z osnovne šole Savsko naselje. »Triatlonka z naše šole, ki je maja celo zmagala na državnem prvenstvu v akvatlonu, je poškodovana, zbolela je še ena odlična tekačica. Vendar ne delamo rezultata. Vsi učenci, ki so danes tukaj, so se prijavili sami in vsak teče zase, za svoj rezultat,« je ponosno povedal učitelj. Sedmošolec Lars Podkrajšek ga je dopolnil, da si želi izboljšati lanski rezultat. Na koncu ga tudi je. »Za 12 sekund sem tekel hitreje,« je ponosno povedal v cilju.
Epski boj med srednješolci
Ko so se zadnji sončni žarku odbijali od Nebotičnika, se je tekaška energija na trasi še stopnjevala. Vrhunec šolskih tekov je pomenil obračun srednješolcev, ki so letos na nekoliko spremenjeni trasi tekli na 3500 metrov. Med fanti je bil prepričljivo najhitrejši Matevž Planko, mladi slovenski triatlonec, ki je pred dobrim mesecem dni na svetovnem mladinskem prvenstvu osvojil sedmo mesto v sprinterski razdalji.
»Ker mi tempo na progi ni ustrezal, sem enostavno pospešil in tako druge tekače pustil za sabo,« je v cilju priznal Planko. Da poleg rezultata šteje tudi osebna zmaga, nam je v cilju z nasmeškom na obrazu potrdil Luka Bergant, dijak Zavoda za slepo in slabovidno mladino. »Gre za mojo prvo, zagotovo pa ne zadnjo udeležbo na ljubljanskem maratonu. Priznam, da se počutim utrujeno, bilo je težko,« pove Luka, ki v zavodu redno trenira goalball. Skupaj s spremljevalcem Erlepom Koretom sta razdaljo 3500 metrov pretekla zadnja, a vendar z nič manjšim zmagovalnim občutkom kot najhitrejši.
Udeležba srednješolk je bila na ljubljanskih ulicah tokrat rekordna. Lani jih je teklo 500, letos že nekaj več kot 700. Že četrto leto sta v cilj z dvignjenimi rokami in nasmeškom na obrazu pritekli dijakinji gimnazije Ledina Neža Smerajc in Petra Ribič. »Najboljši je občutek, ko prideš na cilj. Da ti je uspelo, da si se potrudil po najboljših močeh,« je zadovoljno povedala Neža. Petra je dodala: »Gre za velik dogodek, z odlično energijo tako na trasi kot med številnimi navijači, ki jih je bilo letos več kot lani. Le nekoliko spremenjena proga nama ni najbolj ustrezala, saj se je tek po Slovenski zelo vlekel.«
Fun tek ogrevanje za nedeljski spektakel
Nekateri dijaki, predvsem atleti, atletinje in triatlonci, so se na srednješolskih tekih kljub vrhunskim rezultatom le ogrevali za nedeljski superspektakel. Vključno z nekaterimi udeleženci na dobrodelnem Fun teku. Nekaj več kot sto jih je letos teklo, zbrano startnino pa bo organizator daroval izbranemu društvu. Tako smo lahko na cilju ujeli nekdanje košarkarice KK Ježica, najbolj številna je bila skupina teniških igralcev, ki jih je skozi cilj vodila nekdanja odlična igralka Maja Matevžič.
Da lahko tečeš in med tem z dvema loparjema v rokah igraš namizni tenis, je na trasi, dolgi 3500 metrov, dokazal Gaj Vidmar, ugledni namiznoteniški sodnik, igralec, trener in športni funkcionar. Skupina rozik, članic Društva Europa Donna, je z udeležbo na teku ponovno dokazala, da je Fun tek odlična priložnost za konec rožnatega oktobra.
Letos so prvič skozi cilj pritekle metuljčice, članice društva Debra Slovenije (Društvo oseb, povezanih z bulozno epidermolizo). Največ spodbude so že četrto leto dobile vesele nogice, ki so ciljno črto pretekle za tiste, ki tega ne zmorejo. Med tekači se je čisto po naključju znašla tudi skupina britanskih turistov. »Slišati je bilo zabavno, vsi imamo s seboj športne copate in enostavno smo želeli biti del te čudovite energije, ki smo jo lahko spremljali ves dan,« so strnili misli o sobotnem tekaškem prazniku v Ljubljani.
