Na pogorišču nekdanjega podjetja Seaway je trenutno gneča. V proizvodnih obratih je delovno razpoloženje, ponekod ob spremljavi živahne glasbe, na parkirišču pa avtomobilom številnih zaposlenih delajo družbo tudi deli, ki bodo čez nekaj tednov sestavljali pregrešno drage jahte. Družbi SVP Avio in njenim zaposlenim jih bo letos uspelo izdelati okoli sto. Dela je toliko, da ga zdaj že okoli 120 zaposlenim ne uspe končati med tednom in nadurno delajo ob sobotah, o čemer pričajo tudi obvestila na oglasni deski ob vhodu ene od hal. Proizvodnjo plastičnih delov, za katero na Zgoši pri Begunjah ni več prostora, bodo decembra odprli v Škofji Loki in na novo zaposlili okoli 70 ljudi.
»Ko smo začeli, sem poznal vsakega delavca po imenu. Zdaj smo to prerasli. Iz malega podjetja smo se razvili vsaj v srednje. Do konca leta bomo imeli zaposlenih že okoli 200 ljudi,« napoveduje ruski poslovnež Vladimir Zincenko, ki je novo zgodbo izdelovanja jaht na Gorenjskem začel julija lani.
Po večmesečnem premoru zaradi stečaja podjetja Seaway je takrat dvajset delavcev pod Zincenkovim vodstvom spet zagnalo stroje in se lotilo izdelave petih plovil. Za to si je Zincenko, ki že nekaj let živi na Obali, prizadeval vse od lanskega marca, ko se je začel stečaj družb Seaway Yachts in Seaway Design. Zincenko je bil Seawayev nekdanji kupec in distributer za Rusijo, njegovo podjetje SVP Avio pa je bilo nato konec aprila lani izbrano za najemnika Seawayevih prostorov in opreme.
»Ko se je v začetku leta 2015 začel stečaj, smo izgubili vse posrednike in večino strank. Seaway je imel takrat 25 naročil za skupaj 7,5 milijona evrov. V letu in pol smo izgubili večino naročil in posrednikov, ki niso več verjeli v znamko Greenline in so začeli prodajati druge znamke plovil. Zdaj pokrivamo skorajda ves izgubljeni teritorij, našli smo nove posrednike. Dostavljamo plovila v roku, pomembno pa smo skrajšali tudi proizvodne procese,« napredek opisuje Zincenko. Plovila, letos jih bodo izdelali okoli sto, zdaj prodajajo skoraj v vse države sveta. »Pomembno je, da imamo pokrite trge z različnimi sezonami – ko se v Evropi sezona končuje, Avstralci, Novozelandci in Američani na Floridi šele začenjajo.« Nove trge pa bodo lahko osvajali šele, ko bodo lahko razširili proizvodnjo. To na Zgoši ni mogoče, a vsekakor nameravajo ostati na Gorenjskem. »Poglavitni ljudje, ki imajo spretnosti in znanje, so tu, zato se ne moremo kar preseliti na Primorsko ali v Maribor,« razmišlja.
Trg je iz meseca v mesec zahtevnejši
Tudi večina dobaviteljev posameznih delov je slovenskih, dodaja. Ti poskrbijo za pohištvo in lesene dele, pa tudi za plastične in steklene. »Iz tujine prihajajo samo še motorji,« se pohvali. Tržišče pa se spreminja tako rekoč vsak mesec. »Ko nekdo predstavi novo idejo, filozofijo, poteze, bi vsi radi to že imeli. Naše stranke želijo biti v koraku z novostmi, ki jim na plovilu zagotavljajo več udobja.« Vse to ima tudi svojo ceno in tako njihovo največje plovilo stane okoli dva milijona evrov. Kupce imajo, pravi ruski poslovnež, tudi v Sloveniji.
Med zaposlenimi pa je velika večina tistih, ki so v Seawayu delali že pred stečajem. »Potrebujemo različne profile ljudi, ki jih tudi sami izobražujemo. Največ, kar si želimo, je delavec, ki je sposoben sam začeti delo na plovilu in ga tudi sam končati,« sklene ruski poslovnež.
