Prvi julij 2011 za večino Slovencev ni bil prav nič poseben dan. No, vsaj tako smo mislili. Dejansko pa po tem dnevu nič več ni bilo tako, kot je pred njim bilo. Vsaj na področju prometne zakonodaje. Začele so namreč veljati občutno višje kazni, za najhujše prekrške 1200 evrov, 18 kazenskih točk in odvzem vozniškega dovoljenja. Dobrih pet let pozneje je zato umestno vprašanje: ali so visoke kazni zalegle, se Slovenci danes dejansko zavedamo, da bomo morali ob prekršku globlje seči v žep in je zato stanje na slovenskih cestah na področju prometne varnosti občutno boljše?
Gledano zgolj skozi lupo izrečenih kazni, bi rekli da. Policisti so v letu 2010 ugotovili 421.224 kršitev cestnoprometnih predpisov, številka se je leta 2012 zmanjšala na 268.313, lani pa na 283.849. Precej manjši pa je učinek visokih kazni na število mrtvih v prometu. Leta 2010 se je smrtno ponesrečilo 138 ljudi, leta 2011 je bilo smrtnih žrtev 141, nato je številka v letu 2014 padla na 108 in se lani znova dvignila na 120. V letošnjem letu je v prometu umrlo že 114 ljudi, lani v istem času 12 manj.
Odgovorni do sebe in drugih
»Vsekakor so visoke kazni pripomogle k ustreznejšemu vedenju večine voznikov, saj se jih bojijo. Namen kazni pa je prav v tem, da nas odvrne od storitve prekrška. Zvišanje kazni ima učinek, ki pa je omejen in je zgolj eden od ukrepov za večjo varnost. Ponovno zviševanje kazni se mi ne zdi smiselno, saj je ukrep svoje učinke že dosegel. Kazni za velike prekrške pomenijo tudi veliko število kazenskih točk in pri najhujših prekrških tudi odvzem vozniškega dovoljenja. Namen je na eni strani vsaj začasno odstraniti takega voznika s ceste, pri čemer mora pri ponovnem opravljanju izpita skozi rehabilitacijski program, v katerem skušajo vplivati na njegovo vedenje v prihodnje in ga spremeniti v prid prometni varnosti,« pojasnjuje Igor Velov, direktor Javne agencije RS za varnost prometa. Seveda vedno obstaja majhen odstotek ljudi, pri katerih kazni ne pomagajo, prav tako ne odvzem dovoljenja ali vozila. Gre za posebne osebnosti, ki se ne zavedajo posledic, se ne podrejajo pravilom in ne razumejo odgovornosti in posledic svojih dejanj. »To posega na področje psihologije. Vsekakor je treba rehabilitacijske programe dopolniti z novimi pristopi za takšne kršitelje. Po navadi se taki ljudje podobno vedejo tudi v družbi, družini, službi. Zato je treba to problematiko reševati usklajeno v več podsistemih družbe,« še dodaja Velov, ki kot ideal vidi družbo, v kateri se bomo zavedali, da moramo biti odgovorni do sebe in drugih, do svojega in tujega zdravja in življenja ter bomo vozili po predpisih zaradi zavedanja, da je tako prav, in ne zaradi strahu pred kaznimi.
Samo kazen seveda ni dovolj. Ljudje se je namreč bojimo šele takrat, ko vemo, da bo izterjana učinkovito in hitro. Hitreje ko je kazen po prekršku izterjana, večji učinek ima, saj je povezava med vzrokom in posledico močnejša. Kazen pa je najučinkovitejša takrat, kadar nas odvrne od tega, da bi prekršek, čeprav majhen, sploh naredili. Seveda se ljudje, ko naredijo hujši prekršek, ob tem vedejo različno, kot vedo policisti, ki kazni izrekajo. »Ko posameznik naredi hud prekršek, je to zanj velik šok. Ljudje smo namreč prepričani, da se to nam ne more zgoditi in so zakonska določila napisana za nekoga drugega. Ljudje takoj vprašajo, kako je s plačilom kazni, ali je mogoča polovička, kako zmanjšati število kazenskih točk in ali je mogoč odlog odvzema vozniškega dovoljenja. Ker se ljudje o tem pogovarjajo tudi v svoji okolici, ima taka globa tudi preventivni učinek,« pravi Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije pri Generalni policijski upravi. Meni, da trenutno stanje in odnos do varnosti cestnega prometa v Sloveniji še nista takšna, kot bi morala biti. »Globe so primerne, upam pa, da bomo prešli v fazo, ko jih bomo lahko tudi znižali. Kazni pa so vedno samo en del strategije izboljšanja varnosti v prometu. Izvajamo namreč tudi številne druge aktivnosti v skladu z resolucijo o varnosti, v kateri so za desetletno obdobje točno izpostavljeni problemi, ki nas najbolj tarejo na tem področju,« pravi Kapun.
Pomembno je redno sankcioniranje
Ljudje smo glede pozornosti na nevarnosti močno različni in se zaradi tega tudi močno razlikujemo glede predvidevanja posledic vedenja ali razmišljanja o njih. Bolj previdni ljudje se bolj zavedajo posledic, torej v primeru prekrškov tudi visokih kazni. Po drugi strani se bolj previdni ljudje tudi bolj dosledno držijo pravil in jih manj kršijo. Na vedenje ljudi v prometu začasno vpliva tudi poročanje o višini kazni v medijih ali pa o napovedanih akcijah policije, ko je tveganje za kazen povečano. V vsakdanjem življenju ljudje na kazni pozabijo, dokler jih dejansko ne dobijo. »Posameznik, ki mora plačati kazen, dobi izkušnjo, da je za kršenje predpisov lahko kaznovan. Zato je po navadi nekaj časa nekoliko bolj previden. Na zavedanje o tem, zakaj je upoštevanje predpisov pomembno, pa kazen ne vpliva. Kazen prav tako ne vpliva na dojemanje prometa ali na dojemanje nevarnosti zaradi kršenja pravil. Če bi bil posameznik dovolj redno kaznovan za isti prekršek ali bi bila možnost, da ne bi bil kaznovan, dovolj majhna, bi verjetno velika večina posameznikov spremenila vedenje. Za spremembo vedenja je redno sankcioniranje istega prekrška pomembnejše kot visoka enkratna kazen. Višina kazni na vedenje dolgoročno ne vpliva, dokler lahko ocenjujemo, da je tveganje, da bi nas pri prekršku dejansko dobili, dovolj majhno,« meni Ivna Bulić Vidnjevič, vodja službe za klinično psihologijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.
Vprašanje je, ali ima kazen, ki v eni družini lahko pomeni polovico mesečnih dohodkov, sploh vpliv na posameznika, ki mu kazen pomeni zgolj nekaj odstotkov dohodka. Prilagoditev kazni glede na zaslužek, kot jo poznajo v skandinavskih državah, bi zato imela vsaj enak učinek ne glede na socialni status posameznika. Seveda pa je pri upoštevanju pravil, tudi v prometu, pomembno najmanj dvoje – sposobnost nadzora lastnega vedenja (odrekanje užitku) in pa učinkovitost ocenjevanja tveganja, da bo posameznik pri prekršku dejansko kaznovan. »V primeru hitre vožnje je lahko za posameznika hitrost tako privlačna, da se ji težko odreče, hkrati pa lahko na primer ocenjuje, da je malo verjetno, da bi ga ponovno dobili pri kršenju, zato še naprej vozi hitro,« končuje Bulić-Vidnjevičeva.
