Škatla 1515 razkriva, kaj so ljudje čutili, ko so čakali na neizbežno smrt. Njena vsebina ne govori o grehu in krivdi, o razlogih za izbiro strani. Nič ne pove o tem, kaj so avtorji pisem zagrešili, če so kaj, da jih je čakala tako kruta smrt, brez sodnega procesa in možnosti, da bi se lahko branili pred obtožbami. Njihove besede so pretresljive, ker lahko iz njih začutimo človeka v njegovem bistvu, očiščenega zgodovine, vojne in nikoli končanih bojev za njuno interpretacijo. Iz teh pisem lahko, če odložimo bajonete ene same resnice, začutimo le človeka v njegovi eksistencialni krhkosti in neuničljivem človeškem dostojanstvu. Tistem dostojanstvu, ki ga je država žrtvam iz Barbarinega rova po sedmih letih in pol od srhljivega odkritja vendarle povrnila z dostojnim pogrebom na Dobravi pri Mariboru.
Je država s tem pietetnim dejanjem storila dovolj? Je predsednik države s svojimi prizadevanji za miselni premik v manj zastrupljeno stanje duha storil dovolj? Je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je predlagala Dobravo, in ne Teharje ali Ljubljano, kot kraj zadnjega počitka, storila dovolj? Je ljubljanski nadškof Zore, ki je izbrani kraj »vzel na znanje«, ni pa ga zavrnil kot povsem neprimernega, storil dovolj?
Najbrž se bo prav kmalu pokazalo, kolikor se še ni, da »nikakor ne«. Značilnost nepredelane bolečine (travme) je, da je nič ne more potolažiti. Ne opravičilo, ne obžalovanje, ne družbena ali politična akcija, pa naj bo še tako dobromisleča. Tako kot razlog pogojuje bolečino, tako tudi bolečina, ki v zamolčevanju in omalovaževanju zločina niti ni mogla biti predelana, pogojuje razlog zanjo. Na človeški ravni je zato treba razumeti, da bodo zamere živele naprej in da se bodo še naprej postavljala »neprijetna« vprašanja. Na primer: zakaj Dobrava, in ne Ljubljana, če že Teharje niso primerne? Kdo želi žrtve Hude Jame potisniti na obrobje, na kraj, kjer je blizu pokopanih okoli 15.000 ustašev, četnikov, nacistov …? Ustaške zastave pred mariborsko stolnico in množičen prihod Hrvatov na pogreb »teharskih« žrtev so žrtve iz Hude Jame že umestile v neljub, neprimeren kontekst. Nadalje: zakaj država ne poišče krivcev za zločine? Vemo, da se je vodja kriminalistične akcije Sprava Pavel Jamnik močno in iskreno trudil, a mu ni uspelo, tudi zaradi zaveze molka med tistimi, ki so sodelovali pri pobojih. In zakaj o njih javno ne spregovori kdo od likvidatorjev? Bodo svojo dragoceno resnico, pa naj je še tako boleča, raje odnesli s seboj v grob? In zakaj v borčevski organizaciji, ki je ni bilo na Dobravo, ne storijo več, da bi na podlagi dokumentov, ki jih hranijo, pomagali razjasniti povojne zločine? Na primer poboje v Krimski jami, k čemur jih je pozvala tudi vladna komisija za reševanje vprašanja prikritih grobišč. Namesto tega se je enemu od njih celo zapisalo, da so ti, ki raziskujejo Krimsko jamo, hujši izdajalci od pobitih izdajalcev.
Predsednik države Pahor na Dobravi ni omenjal revolucije, je pa povedal, da je šlo za komunistični in protikomunistični državljanski boj. Ni razčlenjeval »zgodovinskih političnih in moralnih zmot«, jih je pa kot take nedvoumno priznal. Dovolj jasno je tudi dal vedeti, da je po vojni šlo za »poboje« premagane strani, za »najstrašnejša dejanja«. Spravo je razumel kot stanje duha in proces, ki se mora nadaljevati. Se bo?
Slednje je odvisno od ključnih akterjev: države, Cerkve in predstavnikov med vojno sprtih strani. Nove »spravne« zahteve in pritlehne manipulacije ne vzbujajo optimizma. Cerkveni Komisiji Pravičnost in mir se je na primer zdel prav dan pogreba pravšnji trenutek, da na državo naslovi nove (stare) zahteve. Kar je povedal predsednik države, ni dovolj. Svojcem se mora »sedanje državno vodstvo« (Pahor, vlada, državni zbor?) javno opravičiti, zločine obžalovati, zločince deklarativno obsoditi in razglasiti dan žalovanja za vse žrtve. Dan vseh svetih ne zadošča, številne spominske slovesnosti z udeležbo državnih predstavnikov tudi ne. Predsednik Nove Slovenske zaveze, ki v nasprotju s Cerkvijo ne vidi potrebe, da bi se država opravičevala, saj ni ta zagrešila zločinov, venca z napisom slava junakom NSZ tokrat ni prinesel. Zdelo pa se mu je vredno poudariti, da so bili pobiti domobranci »pošteni fantje«, in tako znova vznemiriti s povezovanjem poštenosti in kvizlinštva. Še hujšo manipulacijo si je v intervjuju za Družino privoščil nekdanji ljubljanski nadškof Stres. Nekdanjemu slovenskemu predsedniku Türku je oponesel, da je leta 2009 neupravičeno zanikal, da bi revolucionarji ubijali ženske in otroke, kar da je trdil nuncij v pridigi v Kočevskem rogu. Češ, Krimska jama, v kateri so našli tudi posmrtne ostanke nosečnice in dveletnega otroka, dokazuje, da so to počeli. Stres zavaja, kajti nuncij ni trdil, da so revolucionarji pobijali otroke in ženske, ampak da so med žrtvami v Hudi Jami našli tudi posmrtne ostanke otrok, kar tudi danes ne drži. Türk pa je nunciju očital le to, da se s takšnimi – povrhu neresničnimi – trditvami vpleta v notranje zadeve Slovenije.
Resnic je v Sloveniji veliko tudi tedaj, ko je prava in preverjena na dosegu roke.
