Tudi zato so bili morda posnetki mumificiranih trupel, odetih v belo kopreno, svetlolasih ženskih kit, tako živih na videz, razmetanih invalidskih protez ali železnega droga, s katerim se je nesrečnik v rudniškem jašku mimo nagrmadenih trupel prebil do betonskega zidu in tam dokončno omagal, v medijih obravnavani dovolj spoštljivo, brez očitnega naprezanja v tekmi za najbolj grozljiv prizor in visoke rejtinge gledanosti. Za hip se je celo zdelo, da je napočil čas, ko bomo kot zrela, sočutna družba – ki ve, kaj je Antigonina dolžnost in kdaj je treba spoštljivo umolkniti – pomorjene, ne glede na to, »čigavi« so, končno dostojno pokopali. Brez sporov in velikih besedovanj.
Pa jih nismo. Od tedaj je minilo še sedem hrupnih let. Vlada Boruta Pahorja – tistega Pahorja, ki hoče danes dajati vtis, da sprave in preseganja ideoloških delitev brez njega ne bi bilo – je Slovenijo vodila od novembra 2008 do septembra 2011, se pravi še dve leti in pol po odkritju Hude Jame. In vendar za preprost civilizacijski pokop pomorjenih ni našla ne sredstev ne politične volje. Uspelo je šele Novi Sloveniji, ki je v parlament poslala dober zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, Cerarju, ki je pozabil na prestižne igre in zakon podprl, ter strokovni vladni skupini za urejanje vojnih grobišč, ki je dorekla rešitev, ki jo sprejemajo celo v Novi slovenski zavezi. A glej si ga, prav Pahor se zdaj najglasneje trka po spravnih prsih.
Ni mogoče spregledati, da se z nadškofom Zoretom po uspešno opravljenem delu vladne komisije ni sestal premier, temveč predsednik države. V zgodovinski skupni izjavi, v kateri sta javnosti sporočila, kdaj in kako bodo pokopane žrtve iz Hude Jame, sta se sicer mimogrede dotaknila tudi zaslug vseh, ki so k temu prispevali, a niti pod razno nista omenila vlade ali ne-daj-bog premierja. Pahor ne bi bil, kar je – mojster samopoveličevanja – če ne bi izjave zapovrh uporabil tudi za to, da je sporočil, da odhaja na obisk v Vatikan in da bo papeža Frančiška povabil na obisk v Slovenijo. Razumete finto?
Pahor, ki je pred leti zaman krožil okoli vatikanskih vrtov, ker ga prejšnji papež ni hotel sprejeti, bo zdaj, ko je »zacelil slovenske rane«, končno lahko užil nekaj tako želene papeževe karizme. In ne dvomimo, da bo znal poskrbeti tudi za to, da bodo katoliški mladinci – če bi papež Frančišek nemara res obiskal Slovenijo – drug drugega povprašali: »Hej, ti, a poznaš onega zraven Pahorja?« Na nedavnem festivalu v Stični, kjer se je zbralo 8000 mladih vernikov, je Pahor po navdušenju občestva prekosil celo škofe…
Fenomena Pahor brez medijev, zlasti družbenih, ki jih tako vešče obvlada, ne bi bilo. A da neslanosti (zlata ribica, delfinček), seksizem (miška mala), zarobljenost (dežnik je med dobrikanjem množici pozabil pridržati nad svojo partnerico, njegov PR pa je temu rekel »mokra miška«) in opisano politično konvertitstvo spremeniš v prednosti, je potrebno še nekaj. Ljudstvo s spominom zlate ribice in voljni mediji, ki jih to ne vznemirja.
Še huje, na balonu populizma in zabavljaštva plava vse več televizij; v boju za gledanost se zadnje čase sramoti celo nacionalka. Po novem je na primer seksizem smešen, norce sta iz njega brila Vesna Milek in Jonas, po bolečini ljudi, ki so v tragediji izgubili otroka, pa je dovoljeno riti do nezavesti, kot je v oddaji Zvezdana demonstrirala voditeljica, ko je gostila mater nesrečnega Domna Simoniča. Tragedije so očitno postale predvsem priročna podlaga za to ali ono »sočutno« oddajo, včasih pa zgolj poligon za voajerje. Ne le da novinarji ob neizrekljivo hudem ne umolknejo – po njem tacajo, kot da ne bi šlo za resnične ljudi, temveč za virtualne zgodbe, ki jih je treba samo lepo garnirane postreči za informativni poobedek. Nekateri slovenski časniki na primer pišejo reportaže o prometnih nesrečah s smrtnim izidom, pri tem si prav patološko dajejo duška pri opisovanju razlite krvi in zmečkane pločevine. Podrobnosti, ki jih ne vedo, si preprosto izmislijo, saj vendar le informirajo in z žrtvami sočustvujejo...
Čeprav je po zgroženosti medijev ob samomoru mariborskega ravnatelja kazalo, da so lekcijo o razliki med novinarstvom in mrhovinarstvom absolvirali, se ob najnovejši aferi, izpovedih gorskih reševalcev, prvotno objavljenih na spletni strani Gorske reševalne službe, nato na spletnem Žurnalu, spet niso znali ustaviti. Odlomke, v katerih sta reševalca nazorno opisala pretresljive tehnične podrobnosti reševanja, umiranja in prenosa trupla po gorski tragediji, so brez skrupulov povzeli tudi na Kanalu A in Pop TV. Z dobrim namenom kajpak: predstaviti požrtvovalno in nevarno delo gorskih reševalcev. Žal so oboji – reševalci in mediji – pozabili, da govorijo in pišejo o konkretnih, prepoznavnih udeležencih tragedije, katerih družine morda še niti niso bile o vsem obveščene. A če je reševalcem še mogoče oprostiti, da se v soočenju s hudimi travmami, ki so jim izpostavljeni, niso zavedeli, da s svojimi opisi skrunijo dostojanstvo ponesrečenca in javno izrekajo sodbe, ki niso v njihovi pristojnosti, za medije ne bi smelo biti popustov.
Ob neizrekljivo hudem je treba obmolkniti. Vsaj za hip. Če posvečenost mrtvih ne prevlada nad političnimi, medijskimi, ekonomskimi interesi, tudi življenje živih ni vredno počenega evra. Zadošča, če se malce ozremo naokrog.
