Glede tega imam svoje mnenje. V politiko takšnih pokončnih entuziastov in avtoritet tudi dobili ne bomo več, ker smo iz politikov sami naredili male brezgrešne in brezmadežne bogove. Od njih pričakujemo, da so nadljudje, saj smo jim odvzeli vse atribute normalnega človeka; takšnega, ki hodi na stranišče, mu včasih uide v hlače, zamudi vlak in prismodi pečenko.
Za to svojo drzno tezo ne bom iskal potrditve pri nekaterih novodobnejših moralnih filozofih. Ne bom se skliceval niti na primere iz našega političnega miljeja, da mi ne bi kdo očital ideološko-strankarske indoktriniranosti. Navedel bom samo nekaj novejših primerov iz tujine, ki potrjujejo mojo trditev, da nihče pameten in pošten ne bo vstopil v svet politike, ker od njega pričakujejo, da bo bolj popoln in nedolžen od svetnikov.
Spomnim naj na primer na spoštovanega in uglednega konservativnega poslanca britanskega parlamenta, Petra Wiggersa, ki so ga skorajda križali, ker je za državni denar zgradil na svojem ribniku otoček z zimskim bivališčem za divje race. Možak je pokazal izjemno občutljivost za te ptiče, ki jim ni lahko med zimo, in je poskušal poskrbeti za uboge živalice, pa so ga mesece pljuvali, ker je za hiško porabil denar iz državnega proračuna.
Poglejmo v deželo »tam spodaj«, torej Avstralijo. Minister v vladi države Viktorija, to je nekaj takega kot županov pomočnik v slovenjgraški občini, Steve Herbert, ima srečo, da ga niso kamenjali do smrti. Volilci in opozicija zahtevajo namreč najmanj odstop, če zmore, pa lahko tudi harakiri, ker je svoja dva psička neugotovljive pasme s službenim avtom in službenim šoferjem poslal iz prestolnice v svojo sto kilometrov oddaljeno počitniško hišico. Namesto da bi bili volilci navdušeni nad ministrovo skrbjo za živalici (kdor ima rad živali, ima rad ljudi), ki ju ni mučil s transportom z javnim prevozom, so se spravili nadenj, kot da bi osebno bombardiral sirski Alep. Možak se je opravičil, češ da je pod strahotnim pritiskom odgovornega dela, to pa je skrb za izvajanje predpisov o prestajanju kazni v zaporih, malce pomešal zasebno in javno, in obljubil, da bo kril stroške bencina za prevoz kužkov. S tem je pokazal izjemno visoko stopnjo zavedanja o pomenu opravljanja politične funkcije, a pregon politika in pogrom se kar nadaljujeta.
Steve Irons, avstralski zvezni poslanec, je za udeležbo na lastni poroki porabil 2000 davkoplačevalskih dolarjev in volilci so mu, namesto da bi ga »častili« ob tem življenjsko pomembnem dogodku, to tako zamerili, da je denar moral vrniti, pa še s pepelom se je moral posuti, da je cela družina še dolgo živela v globokem sramu.
Ironsova kolegica iz avstralskih poslanskih klopi, Bronwyn Bishop, je, da ne bi zamudila na poroko svoje prijateljice, na stroške države (piškavih 3.500 evrov) letela s helikopterjem. Hudo, grdo, nesprejemljivo, ogabno, sta v en glas tulili javnost in opozicija, poslanka se je od sramu pogreznila v tla, nihče pa ni pomislil, kako hudo bi bilo mladoporočenki in svatom, če poslanke na poroko, zaradi strahotnih delovnih obveznosti v parlamentu, ne bi bilo.
Pa mi povejte, kdo pameten bi sploh še vstopil v politiko, ko ga lahko zaradi takšnih malenkosti popljuva vsaka zguba, samo zato, ker ima volilni glas.
