Spasibo,* Vladimir

Na tisti s soncem obsijan julijski dan, se-še-spomnite-tovariši, je bil zrak čist kot še nikoli prej. Avtomobili niso vozili čez pol države, traktorji so utihnili, po nebu se niso pojala ne enomotorna zasebna letala – tudi onih velikih je bilo samo za vzorec – ne motorni zmaji ne padalci. Še ptiči so poleteli le tu in tam in dovolj nizko, da ne bi motili idile in dražili lovcev. Imeli nismo niti ene avtomobilske nesreče in nihče ni vozil po avtocesti v napačno smer. Ceste so bil prazne kot potke v sibirskem gozdu.

Ne na Gorenjskem ne v Ljubljani nismo potrebovali nujnih intervencij zdravstvenega osebja, na primer zaradi toplotnega udara ali dehidracije starejšega prebivalstva. Tudi komarjev ni bilo v hišah, saj so bila ves dan zaprta vsa okna in spuščene rolete. Tako je namreč ukazala oblast. Nihče ni padel v kanalizacijski jašek, kajti komunalci so jih vse lepo zapečatili.

Nikoli do tistega dne se ni toliko ljudi različnih nacionalnosti po več ur družilo na naših avtocestah. Ganljivo je bilo opazovati, kako so spodbujali drug drugega, naj še malo vzdržijo, si ure in ure stoje ob avtih, spraženi od poznojulijskega sonca, ogledovali prečudovito pokrajino in si obljubljali, da semkaj prav gotovo še pridejo. In nikoli dotlej državljani Slovenije niso vedeli, da toliko policistov in varnostnikov pri nas govori rusko, ne zna pa slovensko.

Za vse to je zaslužen naš prijatelj, brat slovanske krvi, veliki vodja in vojskovodja, demokrat, humanist, športnik, lovec, pilot in še predsednik Rusije Vladimir Putin, ki je v svojem prenatrpanem predsedniškem urniku našel celih osem ur za krajši sprehod do Ruske kapelice pod Vršičem in po ljubljanskih Žalah. Lahko bi šel v Ulan Bator, Petropavlovsk, na Krim, v Hanoj, Harare, na Vanuatu, a glej, prišel je k nam. A tudi to še ni vse, kar je posledično naredil za Slovenijo in svet s to svojo plemenito gesto.

Njemu gre zahvala za to, da na Vršiču končno ni snežilo in da je bila cesta vsaj prejšnjo soboto prevozna. Zaradi njega smo doživeli, da nacionalna televizija v soboto popoldan ni predvajala niti ene ponovitve kakšne kot plesniv kruh stare oddaje, saj je ves svoj čas in tehnično-kadrovski potencial osredotočila na vsako sekundo Putinovega obiska. Z njeno pomočjo smo lahko pol ure gledali rusko predsedniško letalo, kako stoji na pristajalni stezi, in ugibali, ali je v njem cenjeni gost ali njegov dvojnik, ali pa je rusko letalo pri nas pristalo le zato, da obnovi zaloge vodke. Izvedeli smo tudi, da specialen mercedes, ki je prevažal gosta, stane slab milijon evrov, čez pol ure, da kar 100 milijonov evrov, še čez pol ure pa je bil vreden že 150 milijonov evrov. No ja, nakup avtomobila za ceno borbenega letala, ki je povrhu vsega od letališča na Brniku do Ruske kapelice po povsem prazni cesti potreboval uro in pol, res ni bil ravno hudo premišljen nakup.

Doživeli smo tudi, da se je poročevalka na nekem ovinku proti Vršiču tako dramatično razveselila osamljenega policista na motorju, da bi ji nujno morali zaupati komentiranje tekme slovenske nogometne reprezentance. Užitek zagotovljen. Prenos pietetne svečanosti pred kapelico pa je končno potrdil, kar nekateri že tako dolgo vedo: da je nekdanji predsednik Kučan res »stric iz ozadja«, saj je bil na odru za izbrance porinjen v četrto vrsto.

Obisk je več kot jasno sporočal, da je sodelovanje med Rusijo in Natom mogoče in uresničljivo, saj so predsedniško letalo pred morebitnimi hudobci branila Natova letala F-16. Severnoatlantsko zavezništvo si pač ni moglo privoščiti, da bi se uglednemu gostu in prijaznemu sogovorniku med pietetnim obiskom Natove ugledne članice kaj zgodilo.

Tudi to še ni vse. Tisto soboto je na stotine slovenskih alkoholikov dokončno reklo ne tej tekoči drogi. Ko so nagibajoč steklenico na slovenskem nebu zagledali dve s povsem identičnimi oznakami in rusko zastavo popisani predsedniški letali (IIjušina Il-76MD), iz katerih sta jim skozi okenček mahala dva povsem identična Putina, so ugotovili, da dve beli miši še nekako prenesejo, dva Putina v zraku pa nič več. Skrajni čas je za zdravljenje. Nič niso pomagala pojasnila, da naš gost iz Rusije vedno rad leti z dvema letaloma. Če se eno pokvari, prestopi na drugega. Da ne bi zamujal, ker to ni lepo.

Da je v soboto zamudil dobro uro, je samo dokaz, da sta se pokvarili obe letali. A pomembno je, da je srečno prispel. Ne nazadnje, ne pozabimo, da je Putin pustil Janšo čakati tri ure, papeža uro in pol, Johna Kerryja dve uri, kar je samo dokaz, kako ruski predsednik ceni in spoštuje Slovenijo, njeno politično vodstvo in slovenski narod, ki je bil navdušen, ko je Putin pod Vršičem šestkrat dejal: »Spasibo, Slovenija!« Mi lahko samo odvrnemo: »Spasibo, Vladimir!« Tudi zato, ker nam je tako nazorno pokazal, kako inovativna je lahko politika. Mi smo vseskozi trdili, da gre za pietetni obisk, on pa je lepo po pravici rekel, da je na delovnem. Razberete nianse v teh dveh pogledih? Ugledni gost ni prišel k nam počivat, se malo prevažat med dvema spomenikoma, dobro večerjat in odletet domov. Delat je prišel, Slovencem pa so takšni gostje še posebej ljubi. Ko pa so izvedeli, da so mu na Brdu postregli z ribje-mesnim menijem, jim je še bolj prirasel k srcu. Naš človek, ta Putin. Tudi sami so imeli doma na jedilniku ribje-mesni meni: tuno iz konzerve in salamo.