Z včerajšnjo mašo za pomorjene v Hudi Jami v mariborski stolnici, s pokopom simbolične krste in katoliškim obredom, ki ga je v Spominskem parku Dobrava vodil mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl, je slovenska država končno, vsaj deloma, poravnavala svoj civilizacijski dolg. Žrtve brutalnega povojnega nasilja z zmago opitega režima so dobile svoj grob. Ali kot je rekel predsednik Borut Pahor: »Ljudje bodo končno lahko vsaj pokopani, če že niso smeli več živeti.«
V velikem skupinskem grobu za zdaj ležijo posmrtni ostanki okoli 500 ljudi, še kakšnih 3000 jih bodo pripeljali v prihodnjih dneh in mesecih, potem ko bodo vsem žrtvam odvzeli tudi vzorce tkiva za morebitne prihodnje raziskave DNK. To je po besedah Petra Sušnika, predsednika Nove Slovenske zaveze, izjemno pomembna zaveza države.
Kdo so žrtve, ki so jih pred sedmimi leti in pol po mukotrpnem in požrtvovalnem odstranjevanju rudniških pregrad in jalovine odkrili v Barbarinem rovu, ni znano, saj ob žrtvah ni bilo najti uniform ali predmetov, po katerih bi jih prepoznali. Znano je le, da gre povečini za moške in da v nasprotju s Krimsko jamo v Hudi Jami niso bila najdena otroška okostja. Morda so se prav zato, ker ni znano, kakšne nacionalnosti so žrtve v Hudi Jami, maše v stolnici in pogreba v velikem številu udeležili tudi sosedje. Organizirano z avtobusi in s svojimi vozili je v Maribor prišlo kakšnih 1500 do 2000 Hrvatov.
Dopoldanske žalne slovesnosti na Dobravi se je skupaj s predsednikom države Pahorjem udeležila hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, popoldanskega pogreba pa s številno delegacijo sodelavcev in strankarskih kolegov nepričakovano še hrvaški premier Andrej Plenković.
»Moževa sorodnika, hrvaška domobranca, sta bila stara komaj trideset let, ko sta po vojni s kolono beguncev dospela do Zidanega Mosta. Tam so ju zadnjič videli. Ne vemo, a morda sta končala prav v Hudi Jami,« je razlog za svoj in možev prihod v Maribor razložila 73-letna Eva Živković iz Zagreba. Na vprašanje, kakšen pomen pripisuje simboličnemu pogrebu žrtev iz Hude Jame, je odgovorila brez razmišljanja: »Čutimo veliko olajšanje. Lepo je vedeti, kje so naši dragi. In morda je napočil čas, ko ljudi ne bo več strah govoriti o teh davnih dogodkih. Na Hrvaškem še vedno vsi molčijo, tako svojci žrtev kot tisti, ki so pri pobojih sodelovali.«
Tudi hrvaška politika
Da je šlo tudi za (hrvaško) politiko, ne le za pietetni odnos do žrtev povojnih pobojev, je bilo čutiti zlasti med mašo v stolnici, ki je bila premajhna za vse Hrvate, ki so se je hoteli udeležiti. Pred cerkvijo so poleg domobranske vihrale tudi ustaške zastave, ki so jih prinesli mladci v črnem. Pero Ćorić, glavni tajnik Hrvaške stranke prava, ni skrival navdušenja nad dogajanjem: »Pravica je počasna, ampak glavno, da pride. Huda Jama je začetek. Pokopati moramo vse žrtve in jasno povedati, da so bile nedolžne. Videl sem vaš zakon o urejanju prikritih grobišč, ki je zelo dober. Upam, da bomo podobnega dobili tudi na Hrvaškem.« Množice Hrvatov so dale poseben ton tudi samemu pokopu simbolične krste. Po končanem obredu se je razlegla znana pesem Majsko devo, Kraljica Hrvata.
Slovencev je bilo v včeraj v Mariboru, tako pri maši kot na pogrebu, razmeroma malo. V organizaciji Nove Slovenske zaveze je romarje iz Ljubljane pripeljal en avtobus. Dnevnikove novinarke na avtobusu niso bili nič kaj veseli. Tudi sam pogreb jih – tako je bilo videti – ni navdal z optimizmom, da bodo delitve odslej le še preteklost. »Nobenega koraka naprej še ne vidim,« je bil jasen France Koršič, 88-letni upokojeni diplomirani inženir agronomije, ki se je le stežka odločil, da gre na pogreb. »Žrtve so bile odpeljane na Teharje, pobili so jih v okolici. Zakaj jih zdaj vozijo tako daleč v Maribor? To ni prav.« Ker pa so s Teharij odpeljali tudi njegovega komaj 20-letnega brata, za katerega niso nikoli več slišali, je vseeno odšel na pogreb. Z grenkimi občutki.
Državljanska vojna
»Vse je ena sama hinavščina. Nobena vlada doslej ni resno jemala občutkov in prizadetosti svojcev žrtev. Tudi ta ne. Država mora glasno in jasno povedati, da je od vsega začetka pri nas potekala državljanska vojna. Partizani so se borili za spremembo družbenega reda, vaški stražarji in domobranci pa za ohranitev reda, ne pa proti osvoboditvi izpod okupatorja,« poudarja gospod Koršič. Ko mi pripoveduje, kaj je doživljal kot 12- in 13-letni deček, ga lažje razumem. Partizani so leta 1942 v njegovi rodni vasi (Ponova vas) blizu Grosupljega pobili vso družino, oče je bil zavzet tigrovec, med družinskimi člani pa tudi njegovega komaj 8-letnega prijatelja. Ko ga vprašam, ali ni bilo vendar narobe, da so vaški stražarji vzeli orožje od okupatorja, mi odgovori takole: »Vaški stražarji v naši vasi so se skrivali pred Italijani in Nemci, vas so varovali pred partizani. Ko je postalo nevzdržno, pa so vzeli puške tudi od Italijanov«
Predsednik Pahor kljub zameram v Cerkvi in med svojci zaradi izbire Dobrave kot kraja zadnjega počitka pomorjenih iz Hude Jame ostaja optimističen. V svojem nagovoru žalnemu zboru na Dobravi je pogled uperil v prihodnost: »Vidim brata, ki objema brata Slovenca. Skrbita drug za drugega. Mislita vsak s svojo glavo in se kdaj skregata, tudi glede preteklosti. Vendar se spoštujeta v svoji drugačnosti. Sodelujeta. Ustvarjata sožitje. /.../ Potem ko sta že zdavnaj odpustila Nemcem, Italijanom in Madžarom, sta končno odpustila tudi drug drugemu.« Če gre soditi po – glede na okoliščine – gromkem aplavzu, ima njegova vizija dobre možnosti, da postane stvarnost.
