V zadnjih sedmih letih sem s tokratno postavo preživel več kot dvesto dni na leto v isti sobi. Logična posledica tega in gledanja pod prste se je razvila v ohlapno predvidljivost. Saj ne, da nismo vsakič odlično odigrali koncerta, smo pa z uigranostjo izgubili del prvotnega naboja. Da bom lahko naredil korak naprej v premikanju zvočnih meja, so potrebne spremembe.
Sliši se malodane heraklitovsko, spremembe so nujne, da bi se našel nov smisel.Se povsem strinjam. Do sprememb najlažje prideš tako, da v ekipo vpelješ nove ljudi, katerih načina odzivanja še ne poznaš. Ki te presenetijo in s tem tvoje do tedaj osvojeno obzorje premaknejo še dlje. Swansi potrebujejo spremembo, ki pa ne izključuje – in to poudarjam! – teh ljudi. Nova zasedba ne bo več tako čvrsta, temveč bolj odprta. Naša glasba pa ostaja vitalna in to je tisto, kar šteje. Pravkar, na odru med poslovilno turnejo, razvijamo nov material, čeprav je njegova usoda, kar zadeva studijske posnetke, povsem negotova. V tem trenutku imamo vsaj dve dovršeni skladbi, ki bosta ostali le v spominu tistih, ki se bodo udeležili naših koncertov. Vse to nakazuje na odlično kondicijo benda, ki pa je mene začela obremenjevati. Žal. Vem, mnogi bi dali vse za takšno vzdušje, vendar zna to po drugi strani zapeljati v pasivnost, zato želim prekiniti zgodbo, dokler je še čas.
Do kod potem sega geneza skladb, ki jih najdemo na vašem novem albumu The Glowing Man?Daljše skladbe, kot so Cloud of Forgetting, Cloud of Unknowing, Frankie M in naslovna, smo razvili skozi mnoštvo improvizacij na turneji v preteklem letu. Začele so se kot preprosti osnutki, ki smo jih potem skozi koncerte plemenitili, klestili in nadgrajevali. Vse preostale sem napisal v daljšem časovnem obdobju na akustični kitari, dokončno pa smo jih razvili med kolektivno igro znotraj snemalnega procesa. Poudariti moram, da nobena skladba ni nikdar končana, je le odsev trenutka, dokumentiranega na traku. Vsakič je zaigrana na novo, najsi jo izvajam sam ali s šestimi »labodi« ob sebi. Nobena verzija ni dokončna ali pravilna, skladba je stalno podvržena preobrazbi in potuje skozi različne faze brez konca.
Ali nekaj podobnega velja tudi za vsebinski del v fazi sestavljanja, preden je besedilo odtisnjeno na ovitku albuma?Vsekakor in naslovna skladba je najlepši primer tega. Sprva, ko sem imel le neurejene osnutke, je bil njen naslov Black Hole Man, vendar sem kmalu spoznal, da je preveč klišejski, nevreden našega imena. No, saj si je tudi Paul McCartney med sestavljanjem besedila momljal scrambled eggs, umešana jajca, in ne yesterday. Vedel sem, da bom moral biti lirično bolj osredotočen, zato sem postopoma razvijal besedilo, ki je dokončno obliko dobilo šele v studiu. The Glowing Man resnično aludira na tisti trenutek, ko človek nenadoma pozabi, kdo je, kje je, kje je bil in kam gre.
Ostane mu torej samo molitev, s čimer namigujem na prvi dve skladbi na albumu, ki ste jih v promocijskem materialu označili kot molitvi. Zakaj?Besedili sem v maniri molitev razvijal na odru, saj sem bil močno pod vplivom krščanskega zbornika misterijev z naslovom The Cloud of Unknowing, ki ga je spisal menih v 14. stoletju. Sestavil ga je kot priročnik za svoje sledilce in naslednike, kako se prek molitev in meditacije pride do stika z božanskim. Vešče spisan zbornik me je spomnil na budistična razmišljanja, zato sem začel pisati utrinke, ki so mi med branjem prišli na misel ali so se mi utrnili med izvedbo. Začutil sem jih kot stanje duha in jih na koncu zbral v dve pripovedi.
Kako torej naprej?Bolj ali manj imam že v glavi, kako se bo slišal moj naslednji album. Ko bo prišel pravi čas, bom pomislil, koga poznam oziroma kdo bi bil najprimernejši za določeno pesem. Prepričan sem, da z nekaterimi izmed njih igram že sedaj.
Skratka: Swans, to sem jaz!Haha, pravilna sklepna izjava.
