Wayne Hussey: Poslušal sem ženo in ponovno zbral The Mission

Oddahnili? Olajšanje je bilo dokončanje albuma, ki je zahteval zelo veliko napora, ali v enem stavku: Another Fall From Grace je težak album, vendar ni izjema. V ustvarjalni fazi so trenutki, ko ti gre vse po maslu, in trenutki, ko se vse zaustavi in ne veš, kako nadaljevati. V iskanju točke preloma se dogaja marsikaj in tudi tokrat je bilo enako. Edini album, ki bi se po težavnosti lahko primerjal s tem, je bil prvenec God's Own Medicine, ki pa je bil težak album zaradi preteklega bremena in ločitvenih postopkov od Sisters of Mercy. Najlepši občutek je sam izid albuma, ko veš, da si storil vse, in se niti pretirano ne obremenjuješ s tem, kaj si bodo o njem mislili poslušalci in mediji. Pozitiven odziv seveda godi, a najpomembneje je, da si sam zadovoljen. Ne nazadnje gre za tvojo vizijo, in ne vizijo ljudi okoli tebe. Sem se pa v preteklosti tudi že večkrat motil v pričakovanjih ...

Po pravici povedano, izredno mi je žal te izjave, saj so se čisto vsi vtaknili vanjo. Do tega trenutka me je vsak, prav vsak, s katerim sem govoril, napadel z njo! Izjava izhaja iz trenutka, ko je Billy Corgan (Smashing Pumpkins) vzpostavil kontakt z menoj, saj se že od otroštva naprej navdušuje nad mojim načinom igranja kitare. Pogovarjala sva se o prijemih in tehnikah, ko mi je zaupal, da sta njegova najljubša albuma First and Last and Always in God's Own Medicine. Pesmi s prvega nisem izvajal več kot 30 let, se pravi od tistega trenutka naprej, ko sem bil zaradi hude krvi med menoj in Andrewem Eldritchem primoran zapustiti Sisters of Mercy. Ne samo preigraval, zaradi objektivnosti ga niti poslušal nisem. Po pogovoru z Billyjem sem se odpeljal v dve uri oddaljen Sao Paolo ter med vožnjo v avtu preposlušal oba albuma. Presenečen sem bil, kako po vsem tem času neverjetno sveže zvenita. Vse je še vedno na mestu: odlične pesmi, izredna izvedba in močna lirika. Andrew je fantastičen in vokalno neprekosljiv na First and Last and Always. V nekem trenutku sem doumel, da je vezni člen med obema albumoma moja 12-strunska električna kitara. To se mi je usedlo v spomin in s tem razsvetljenjem sem pozneje začel pisati nove skladbe. Odločil sem se, da bom na prihajajočem albumu tej kitari znova namenil osrednjo vlogo. Na njej sem tudi začel skladati pesmi in s tem takoj priklical zven, ki povezuje ta dva albuma.

Tega vsekakor ne morem zanikati, a bi The First Chapter prej označil za novi začetek. The Mission so z njim dobili legitimnost, novo spodbudo, potem ko je »vmesni« projekt Sisterhood moral ugasniti oziroma se pod prisilo preimenovati. Drugače je z Another Fall From Grace, ki ga doživljam kot most med obema prej omenjenima albumoma. Prehod prek njega sem doživel tudi prek povsem subjektivne izkušnje, saj sem ne samo prvič po nekaj manj kot 30 letih, ampak sploh prvič album preposlušal; preposlušal pa sem ga brez vsakršne grenkobe ali predsodkov. Pri sebi sem se soočil le z dilemo nostalgije, ki je ne odobravam preveč. V malih količinah sicer ne škodi, a mnogi z njo že prav pretiravajo. Iskal sem bolj sodoben zvok, in ne nekega načrtnega in retrogresivnega ponavljanja vzorcev izpred nekaj desetletij.

Umetnik nikoli vnaprej ne ve, kako se bo javnost odzvala na njegovo početje. Nihče v našem poslu tega ne more vedeti, sicer bi bilo mnogim precej lažje. Po drugi strani The Mission nismo tovarna, ki bi načrtno kovala uspešnice, to tudi ni naš namen. Another Fall From Grace je album, ki se iz sedanjosti pogovarja z mojo preteklostjo. Prek njega se odkrito soočam z njo, zato lahko Sisters of Mercy končno poslušam brez slabe vesti ali negativnih občutkov. Pomagal mi je premostiti veliko breme. Tudi zato je precej bolj temačen od vsega, kar sem počel v zadnjem času. Čustveno sem povsem izčrpan, veliko odprtih ran je pustil, ki pa se celijo z neverjetno hitrostjo. Ti občutki niso nekaj novega, na njih sem se zanašal tudi v povsem zgodnji fazi, prav v času turbulentnega prehoda iz Sisters of Mercy v The Mission, zato ne preseneča, da so se v posameznih krogih pojavile nekatere vzporednice. Ne morem in nočem soditi, niti se kakorkoli prepirati z vedno nam lojalno bazo (gotskih) poslušalcev, vendar sem The Mission vedno štel za povsem konvencionalen rockovski bend. V življenju pridejo tudi trenutki, ko se človek hote ali nehote sprehaja po temni strani, in sam nisem nobena izjema. Zlasti v zgodnji fazi sem se – in tega ne zanikam – precej bolj opiral na temačne vsebine v zvezi z glasbo, literaturo, modo in filmom. Nekaj tega je v meni zagotovo ostalo do današnjih dni. Vendar ni šlo za nobeno načrtno opredelitev, temveč za trenutno stanje duha. V tej maniri je mogoče tolmačiti tudi komentar, ki si mi ga predstavil na začetku najinega pogovora.

Težko vprašanje, ker nikoli nismo bili v samem središču gibanja, temveč smo bili vanj po sili razmer potisnjeni. Vseeno ga ne morem kar tako niti odpisati niti zanikati ter ga vedno sprejemam kot del naše fanovske identitete. Vendar ne bi začel niti s The Mission niti s Sisters of Mercy, temveč z Dead or Alive, ki je bil v zgodnji fazi precej bolj kitarsko naravnan bend. V nekem trenutku so nas poimenovali gotski bend in samo spogledali smo se, kaj to pomeni. Nikomur izmed nas ni bilo jasno, del česa smo. Ta etiketa se me je očitno prijela, vendar ji nikdar nisem podlegel, tako kot Andrew. Tudi Sisters of Mercy so prej konvencionalen rockovski bend kot karkoli drugega, a je Andrew v tem gibanju videl svojo donosno priložnost in jo tudi izkoristil. Včasih smo se gibali v teh krogih, hodili v takšne klube, to pa je bilo bolj ali manj vse. In kar naenkrat so nam od nikoder prilepili etiketo, da smo del tega gibanja. Pri sebi sem si mislil: »Okej, če vi tako pravite, bo že držalo.« Nisem se hotel prerekati in sem opredelitev sprejel. Zato smo v nekaterih poznejših etapah znali tudi izgubiti kakšen krog prvotnih poslušalcev, kajti nekateri naši albumi močno odstopajo od tistega, kar naj bi gotska rockovska kultura predstavljala. Takšne amplitude so bile tudi na sami sceni: ko smo začenjali, je bila v undergroundu močno prisotna, vendar je v istem trenutku, ko je prišla na površje in postala trend, izgubila vso svojo prvobitno potenco. Ni usahnila, le vrnila se je nazaj v podzemlje, kjer čaka na svojo naslednjo priložnost.

Vem, poln sem sranja, a takšen sem. Po turneji leta 2008 sem imel vsega dovolj. Nobenega motiva več nisem imel poglavja peljati naprej. To je tako kot pri vsaki službi: ne glede na prvotno veselje in denar se je v nekem trenutku enostavno naveličaš. A v življenju imamo prav tako vsi slabe trenutke in v enem izmed njih me je ujel naš menedžer George Allen ter me začel prepričevati, naj bend ob 25-letnici ponovno zberem za turnejo. Bil je zelo uporen, a nisem popustil, kajti resnično nisem imel nobenega namena obuditi The Mission. Šele ko mi je povedal, da je vzpostavil stik tudi s kitaristom Simonom Hinklerjem in basistom Craigom Adamsom, ki sta idejo o združitvi podprla, sem začel cincati in premlevati o tem. V tistem trenutku je vmes posegla moja osemnajst let mlajša in pametnejša žena in dejala, da je bolje obžalovati nekaj, kar si storil, kot nekaj, česar nisi. Zgodbo sem želel peljati še dlje, zato sem obiskal tudi izvornega bobnarja Micka Browna, da bi – če se že lotevam stvari – ob jubileju na oder stopila povsem originalna postava benda. Žal Mick ni bobnal že petnajst let, saj mu zdravje ni dopuščalo, vendar nam je dal svoj blagoslov, kar je imelo na koncu odločilen pomen za to, da sem The Mission postavil nazaj na oder. Turneja 2011 je bila zelo zabavna in se je zaradi velikega povpraševanja zavlekla še v naslednje leto. Šlo je za čisto nostalgijo, nobene prihodnosti ni bilo na obzorju. V nekem trenutku sem se začel dolgočasiti ob preigravanju enih in istih starih pesmi, zato sem začel sestavljati material za nov album, ki je leta 2013 izšel pod naslovom The Brightest Light. S slabimi navadami nadaljujem še naprej.

Ko sem skladal pesmi za The Brightest Light, sem bil pod močnim vplivom rustikalnega delta bluesa. Pred očmi sem imel črnce z akustičnimi kitarami; to vzdušje je močno prisotno v nekaterih pesmih. V tistih trenutkih sem želel napisati album, ki bi zvenel kot mi štirje, ko vadimo material v majhni sobi; da so pesmi temu početju primerno surove in slečene. Albumi The Mission so namreč prepolni nasnemavanj in efektov in tem posegom sem se tokrat želel izogniti. The Brightest Light zato ni za vse okuse. Veliko fanov gotike se je zgražalo nad njim, saj jim neposredni blues rock ne diši, vendar je bil album z vidika benda nujen za naš morebitni naslednji korak. Kajti če poslušate vse albume The Mission, boste spoznali, da si niti dva med njimi nista podobna. Vsak izmed njih je vsaj malce drugačen. Nekateri so nas glasno grajali zaradi tega, vendar drugače ni šlo. The Mission namreč nismo The Cure, da bi albume snemali po enem in istem kopitu.

Vsi našteti gosti so moji zelo dobri prijatelji, s katerimi sem se srečeval in družil skozi leta in skrajni čas je že bil, da kakšno ušpičimo skupaj. V predlogu sem bil zelo neposreden. Postavil sem jih pred dejstvo, da morajo gostovati na eni izmed mojih naslednjih plošč. Za to imam tehten razlog. Rad imam zven dveh glasov skupaj, zato sem se že od nekdaj navduševal nad spremljevalnimi vokali, vendar mi jih Craig – brez vsakršnega nespoštovanja do njegovih glasovnih sposobnosti – ni znal zagotoviti na način, kot bi jih sam rad slišal. Tudi sam bi v studiu lahko pel spremljevalne vokale, a pri tem ne bi prišlo do prav nobenega barvnega kontrasta. Zato rad dodajam drugi vokal, katerega barva je drugačna do mojega. Martin in Gary imata specifična glasova, zato takoj, četudi gre za tihe linije, zaslišiš razliko. To pesem, zlasti njeno teksturo, bogati. Za Julianne Regan bi rad videl, da gostuje pri vseh pesmih in na vseh naših turnejah, tako udoben je njen vokal v kontrastu z mojim. Nas pa na jubilejni turneji spremlja pevka Evi Vine, prav tako gostja na albumu.

Ne, nihče povabila ni zavrnil. K projektu sem povabil še Billyja Corgana, ki je brez pomisleka privolil v sodelovanje. Poslal sem mu nekaj trakov, vendar ni bil zadovoljen s svojim prispevkom, zato je album na koncu izpadel povsem evropski.

Idejo in osnutek za skladbo Met-amor-phosis sem v sebi nosil že dolgo časa; morda ne ravno zaradi Kafke, saj sem se globoko v sebi s preobrazbo soočal že dlje časa, še preden sem pred kakšnim letom vzel njegovo knjigo v roke. Ne zanikam pa, da se je prebrano usedlo vame in ostalo skrito nekje v podzavesti. Tako sem, tudi pod vplivom Kafkine proze, idejo zelo hitro razvil in dokončal pripoved o nekom (sebi), ki se stara in v ogledalu ne najde več svoje mladostne podobe. Z idejo o Lazarusu, nekom, ki se vrne od mrtvih, sem se poigraval prav v istem času kot David Bowie. V trenutku, ko je David pesem o tej temi izdal na albumu Blackstar, sem bil jezen nanj, saj mi jo je speljal tik pred nosom. Spet! No, dva dni kasneje je umrl, kar je bil velik šok zame. Novica me je doletela v Chicagu, ko sem po vrnitvi v sobo na programu BBC zagledal izredno novico prek celega ekrana: rock ikona, David Bowie, umrl pri 69 letih. Leta 1972 sem bil star štirinajst let, zato sem dejansko videl in spremljal – oprostite klišeju – njegov vzpon. Od takrat naprej je bil stalno prisoten v mojem življenju, zlasti pa od tistega trenutka naprej, ko sem se odločil, da bom postal glasbenik. Vedno je poskušal biti drugačen, narediti nekaj novega, se odpraviti tja, kjer pred njim še nihče ni bil. Upam si celo zagovarjati teorijo, da je bila njegova smrt uprizorjen »samomor«. V nasprotju z vsemi nami se je Bowie zavedal, da umira, zato je hotel po svoje uprizoriti veličastno slovo. Posnel in izdal je epitaf Blackstar, ki je naravnost fantastičen, in z njim zavzel tudi odprto stališče do smrti. Počakal je še na prve reakcije in zaprl poglavje. Če dobro pomislite, je to nekaj, česar je bil David Bowie nedvomno sposoben.

Najprej moram povedati, da je Pete Burns izredno talentiran glasbenik, najverjetneje celo najbolj izmed vseh, s katerimi sem sodeloval. Ima izjemen vokal in je sposoben napisati odlično besedilo. Dejstvo, da so se najine poti razšle, nima nobene zveze z njegovim ali mojim egom. Zelo rad sem bil član Dead or Alive, a me je iz benda nagnala moja radovednost. Nekoč mi je nekdo posodil sintesajzer Roland, ki ima zadaj vhod CV. Vanj sem vtaknil kitaro in zaslišal navdušujoč zvok, ki sem ga prinesel v bend. Začeli smo ga uporabljati na vsakem koraku, dokler nismo zaslužili dovolj denarja ter si omislili sekvencerja, ki je proizvajal isti zvok. S tem sem postal odvečen.

Kje si pa to izbrskal? Res je, Courtney Love se je smukala okoli nas v tistem času, četudi se ne spomnim, da bi z njo kdaj spregovoril. Večina se nas je trudila, da bi se ji izognili, saj je bila zelo nadležna »groupie.« Teadrop Explodes so odšli na turnejo po ZDA in se nazaj vrnili z njo. Mnogi so se jim posmehovali zaradi tega, saj njen karakter res ni bil najbolj prijeten. A kot pravim, nobenih pravih spominov nimam, kar se nje tiče, le da smo se pogosto norčevali iz nje, saj je bila histerična in neuravnovešena ženska. Takšen je moj zbledeli vtis, ki pa je lahko tudi napačen.

Predvsem bi rad oddelal turnejo, ne da bi zbolel. Za vsak koncertni datum imamo na izbiro 43 uigranih pesmi, med katerimi tik pred špilom sestavimo material. Pesmi vpeljemo ali izključimo iz programa, da sami sebe malce zabavamo. Nobenih večjih pričakovanj nimam. Želim si le, da gremo skozi turnejo s čim manj praskami, da vmes ne razpademo ali se pobijemo med seboj.