Njegovo razumevanje vloge glasbila izhaja iz antične Grčije, od koder izvirajo hidravlične orgle, zato ga je posebej zanimala »gledališka« narava inštrumenta. Glasbilo, ki je bilo stoletja odvisno od razvoja tehnologije, je želel znova vpeti v sodobna tehnična dognanja. In danes, četudi z digitalnim inštrumentom, nastopa praktično na najprestižnejših koncertnih odrih po svetu.
25-letni Carpenter, ki slovi po fotografskem spominu in absolutnem posluhu, je pri 11 letih že izvajal legendarni Dobro uglašeni klavir J. S. Bacha. Pozneje je študiral kompozicijo in orgle na newyorški univerzi Juilliard School of Music. Kljub mladosti je prejemnik vrste uglednih nagrad.
Kakšno je sporočilo vašega potovanja z orglami? Popularizacija inštrumenta ali morda dejstvo, da tega pred vami ni počel še nihče?»Prenosne orgle za gostovanja razširjajo našo predstavo o tem, kaj orgle so, saj združujejo mnogo načinov orgelskega grajenja v enem inštrumentu na način, ki ga običajne orgle na cevi nikoli ne bi zmogle. Zame kot sekularnega umetnika je to pomembno, ker mi inštrument resnično omogoča filmske uglasbitve, igranje jazza in nove glasbe kot tudi celoten orgelski repertoar in moje lastne improvizacije in skladbe.
Orgel se je držal stereotip ekscentričnosti in obskurnosti: tisto, kar sem si pravzaprav želel, je briljantno in revolucionarno vozilo, ki pusti svojo podobo v prahu, z več čustvenega zadovoljstva kot pri običajnih orglah. Nanje lahko igram mnogo bolj raznolik glasbeni material. To dejansko dviguje tudi mojo tržno vrednost, kar mi omogoča, da delujem samostojno, neodvisno od orgelske skupnosti. Najbolj pa sem ponosen na to, da imam vedno večjo vlogo pri razvoju identitete mladih organistov, ki so dejansko edina prihodnost orgel.
Kako je ta transport z orglami videti logistično? Verjetno tudi ni ravno poceni.Orgle zahtevajo dva tovornjaka in poln delovni čas posadke, v kateri sta poleg mene še dva tehnika, nato pa še od štiri do osem ur fizičnega dela, da orgle sestavimo.
Prvi med organisti ste bili nominirani za grammyja, in sicer za album Revolutionary (2008), letos pa tudi za nagrado ECHO za ploščo If You Could Read My Mind. Kako daleč mora klasični glasbenik izstopiti iz konvencionalnih okvirov, da ga opazi tudi širša javnost?Pripravljenost na to, ds se ne le tvega, ampak tudi, da verjameš vase, je bistvena sestavina ustvarjanja – je zahteva, ki sovpada z občutkom nervoze in pogodbo, podpisano s tresočo se roko. Brez tega je glasbeni nastop monoton in varen. To ogabno, dolgočasno varnost je danes pogosto opaziti v klasični glasbi, in to povzroča škandalozno in nepopravljivo upadanje zanimanja za to glasbeno zvrst.
Letos ste izdali še eno nekonvencionalno ploščo All You Need is Bach. Bach je prvi mož orgelske literature. Kako ga doživljate zdaj, v svojem času, svojih interpretacijah?Moja predstava o Bachu ni ideja o človeku, ampak samo preprosto razmišljanje o moči kot fizični sili ali nečem, kar je tudi naravni pojav v astronomiji. O njem ne premišljujem, sem pa nekako prišel do podobnih religioznih prepričanj, kot jih je imel on. Seveda pa je samo po sebi umevno, da je on mit. Brezpogojno! Na vsako njegovo delo gledam individualno in ga tako v svojem igranju razumem. Intelektualni material, kot je ta, preprosto pripada svetu, in ga ne poškoduje preiskava, eksperiment, kot tudi ne osebni pristop. Bachovo mnenje o mojem igranju, če bi mi bilo na voljo, ne bi spremenilo načina mojega igranja ali me kakor koli omejilo, da igram, kot pač igram.
Pravzaprav ste transkribirali več kot 100 del za orgle, tudi Mahlerjevo Simfonijo št. 5. Katera dela vas privlačijo?Programe vedno sestavljam v lastno veselje, izbiram tiste skladbe, ki jih rad igram, in čeprav sem nekoč skušal analizirati, na kakšen način jih izbiram, sem ugotovil, da tovrstne analize sploh niso potrebne. Določena dela so mi zanimiva in ob igranju jih čutim, razumem in v njih uživam. To je tudi najboljša komunikacija z občinstvom. Mnogo mojih poslušalcev še ni slišalo velikih orgelskih del ali celo orgel, in za te ljudi najraje igram.
Tudi sami komponirate, Nemška komorna filharmonija iz Bremna je pred petimi leti odigrala vaš koncert za orgle in orkester The Scandal. Pišete ta hip kaj novega?Skladanje je odloženo za nedoločen čas, dokler ideje, s katerimi se ukvarjam, ne bodo dozorele. Žal ta hip nič ne kaže na to. Medtem ko je improvizacija še vedno prisotna.
V Ljubljani boste začeli z Wagnerjem in končali z Bachom, vmes pa bomo slišali tudi Piazzollo.Koncert bo vseboval toliko, kot sem lahko stlačil v ta paket, in tudi vse, za kar sem se odločil v zadnjem trenutku. Zapustil bom oder z občutkom, da sem storil vse, kar sem mogel. Kaj več še lahko želite?