Vojna jih zaznamuje predvsem skozi izginotje strica Sime, za katerim se je na bojišču izgubila vsaka sled. Oglaša se le še na družinskem telefonskem odzivniku in, groteskno, skozi podobo brata dvojčka, pripovedovalčevega očeta. Ta od Simovega skrivnostnega izginotja ne prenese več svoje podobe v ogledalu, a si bratovo odsotnost s preostalimi člani družine stoično podaja iz delovnika v delovnik. Kljub temu da je Dvojček barvno slep, se namreč ukvarja s sojenjem nižjeligaških nogometnih tekem, ob izogibanju razjarjenim navijačem razočaranih moštev pa med drugim inštruira matematiko, zagnano rešuje križanke in ženi pomaga v športni redakciji njene radijske postaje. Ne le to – ker obožuje arhiviranje, s sinom piše knjigo Kako preživeti 2 x 45 minut (plus sodnikov dodatek!) v betonski ligi.
Da nosi Vujičićev roman podnaslov Sodnikov dodatek, tako najbrž ni le del športne sreče, temveč svojevrstna (metafikcijska) igra. Eden njenih največjih čarov je v tem, da avtor izjemno radoživo popiše karakterne poteze vseh igralcev družinske ekipe ter njihovo dragoceno medsebojno dinamiko. Da prav ženske protagonistke postavi med najodločnejše nosilce napada, priča tudi domiselna oznaka mame Mile, navdušenke nad novimi tehnologijami, ki se je iz obetavne stomatologinje, ki je na začasnem delu v Libiji popravila zob Moamerju Gadafiju, razvila v političarko. Zavzemala se je za pravice žensk, da bi se uprla Miloševićevi diktaturi, pa je ustanovila celo neodvisno radijsko postajo.
Pri ubesedovanju si avtor pogosto pomaga z nogometnim žargonom, za katerega smo bralci leposlovja le redko hvaležni. A Vujičić roman, ki sicer stilistično ne izstopa kot maestralen, hudomušno okrepi z izrazi, kot je »na prvo žogo« ali »biti kot obrambni igralec«, celo smrt deda enači z »90. minuto«, in naposled domiselno pojasni tudi, da je v izvajanju kazenskih strelov nemara res zajeta vsa življenjska filozofija, kar ne more pustiti hladnega niti tako velikega nasprotnika žogobrca.
Omembe vojnega stanja v srbskih devetdesetih se v romanu pojavljajo redko. Vujičić ne išče krivca za nacionalizme, ne ustavlja se ob že neštetokrat razčiščevanih definicijah »naših« in »njihovih«, te vrste identitetni boj ga ne zanima – navsezadnje lahko dober roman najbrž res prenese zgolj enega pravega odmerjevalca kazenskih strelov. Resnost vojne je v tem romanu – kot stric Sima – najbolj prisotna prav skozi svojo navidezno odsotnost. Tudi skozi, med drugim, odsotnost jasnega vpogleda, ali ni Sodnika v življenju nemara »zamenjal« prav izginuli brat dvojček in kdo je pravi pripovedovalec zgodbe. Tako subtilna obravnava še nedavne preteklosti, ki jo avtor podstavi fikcijski igri identitet, naposled sproža željo po tem, da bi Vujičiću zopet podali žogo in v primerni oddaljenosti od gola počakali na njegov naslednji trik.
