A »prepoznavnost« je gotovo tista lastnost, ki je značilna za celoten Zupanov opus. V vseh zbirkah doslej je črpal iz enotnega, dokaj zaokroženega imaginarija, naj je dosegal svoje nostalgične vrhove ali se vzpenjal še više v obdobju absurdističnega humorja. Svojo prepoznavnost oziroma paradigmo pisanja vedno iste pesmi je prignal do kraja v prejšnji zbirki Počasna plovba iz leta 2014, v kateri je sicer izdal nekaj novih pesmi, večinoma pa je v njej objavil na novo napisane oziroma popravljene stare pesmi.
V luči tega spada nova med manj »značilne« Zupanove zbirke, če pri tej stopnji avtorske izdelanosti sploh lahko govorimo o resničnih odstopanjih od začrtane smeri. Morda je bolj pravilen opis, da je Zupanov glas, ki mu sicer prave pesniške zrelosti vse od začetka ni manjkalo, zdaj dokončno dozorel. A ne na prezgodaj osiveli, žlahtni način, pač pa živo in boleče, kot se nabiranju rojstnih dnevov skozi čas tudi poda, še posebej za pesnika. Zupana v novi zbirki končno resnično vznemiri tista končna postaja njemu ljubih časovnih kategorij – večnosti, minevanja, navideznega, a hkrati še kako resničnega mirovanja časa, spomina. Ta končna postaja je seveda smrt. Pogosto je obravnavana neposredno, večkrat skozi metaforo visokega poletja in njegovega ugašanja, ki je tokrat še prav posebej vztrajna in do potankosti razdelana, ter referenco na bolečino, umiranje in občutek končnosti. Naznanjajo jo krajci nemira, drobci nestrpnosti in občutek počasne plovbe – nekam. Hkrati pa zbirka v nekaterih pesmih nakazuje občutek rešitve, ki ga utelešajo predvsem tiste pesmi, v katerih spregovori očetovsko oko med motrenjem otrok: »Si svetel in odporen, ker neprestano rišeš«.
Pesnike, ki se starajo, seveda soočenje s smrtjo oziroma smrtnostjo vedno doleti in pesnik, ki tega ne bi tako ali drugače izrazil v pesmih, sploh nikoli ne bi postal pesnik. Zupan se s tem sooča brez prerane patetike in že omenjene »žlahtnobe« sprijaznjenosti, pač pa s precej očitnimi razbolelostjo, odporom in bojem, zaradi česar je Avtomobilski bluz zbirka dejavne poezije, v kateri se živo gubajo različni sentimenti. V tem razpoloženju zbirka tako rekoč ne naniza povprečne pesmi, predvsem pa ponuja celo vrsto pesniško dovršenih, tudi kadar spominjajo na Zupanove že davno prebrane (Avgustovski večer, Pismo v drugo življenje, Edini preživeli človek na tem svetu). Vse skupaj zaokrožuje pesem esej Ars poetica, ki razloži tisto globoko pesniško motivacijo, ki je avtorjeve pesmi doslej niso znale.
Prej je bila počasna plovba, užitek trajanja. Potnik se je zdaj znašel na kopnem in se zavedel cilja. Čas je poprej blagodejno miroval, v Avtomobilskem bluzu se je nemirno zganil in zaplapolal. Pesniški rezultat je zato živahen in vreden bluzovske vožnje skozi še eno poletje, ki preveč počasi ugaša.
