Razlog zapleta zgodbe, ki se preveša v kriminalko, torej ni v naravi dela in njegovi intenziteti, ampak v akterjevem zasebnem življenju, ki ga praktično ni. Da je njegovo delo tako rekoč prepleteno z njegovo zasebnostjo, ni posledica nege tudi Katarinine umirajoče matere. Katarina je njegova partnerica, če je mogoče govoriti o partnerstvu, saj slednje razen vedno bolj klavrnega seksa spominja na lajšanje težav samca, ki vzporedno z izgubljanjem lastnega osišča rapidno izgublja tudi samčevsko vlogo.
Zato je nadrobno popisovanje umirajočih in skrb nekoga zanje »zgolj« tematski okvir romana. Bralec mnogo bolj kot z umirajočimi sočustvuje z vse večjo blodnjavostjo osrednjega akterja, ki je popisovana na način, da se ne ve, kaj je res in kaj ne. Z zgoščevanjem slikanja njegovih strahov, preganjavic, krivde, vprašanja kraje in umora avtor spretno drsi po tankem ledu med resničnostjo in iluzijo, budnostjo in sanjami. Ne le akter, ampak tudi bralec je speljan v rizomatski labirint, v katerem se v iskanju izhoda, ki ga ni, oba nenehno izgubljata. Četudi se bralcu, tudi spričo akterjevih minulih frustracij, ki jih izzove sedanje delo, predvsem pa zaradi nerealizacije zdaj že neredkih blodenj zalezovanja, začne dozdevati, da vendarle gre za privide, a o tem še vedno ne more biti prepričan, je osrednje osišče romana prav v briljantnem popisovanju prividov posameznika. In kar je še pomembneje, na tak način roman namiguje tudi na ponovitev znane zgodbe ontologije svetov, ko se izmišljeni svet s svojo gostoto projicira v resnični svet, akter, ki je prividni svet ustvaril, pa postane realna žrtev resničnega sveta.
Roman se razen zapisanega implicitno poigrava tudi z znano temo prehajanja iluzije v resničnost, ki je ob Ecovem Foucaultovem nihalu eden paradigmatskih borgesovskih narativnih elementov, najočitneje razvit v Vrtu s potmi, ki se cepijo. S pojavom, ki ga je nazorno ilustrirala tudi Hannah Arendt, tematsko in slogovno vznemirljiv prvenec Gašperja Kralja morda opozarja, da je sodobni svet temu pojavu bliže, kot se zaveda. »To je tako, kot bi s potencialnim morilcem debatiral o tem, ali je njegova naslednja žrtev mrtva ali živa, pri tem pa pozabljal, da morilec lahko kadar koli dokaže svojo trditev z dejanjem.«
