Solange Knowles je potrebovala osem let rahlega premora od studiev, snemanja, nastopanja in postopanja, da bi v teh dneh poslala na trg svoj tretji album z naslovom A Seat At The Table. Ta pa je potreboval le slaba dva tedna, odkar je zagledal luč sveta in glasbenih polic, da se je zavihtel na vrh Billboardove lestvice najboljših albumov ta hip. Na tej zmagoviti poti navzgor mu je uspelo prehiteti glasbena dela tudi takšnih kategornikov, kot so Bon Iver, Drake, Red Hot Chili Peppers. Vsekakor zasluženo in lahko bi rekli malce nepričakovano, vsaj glede izida novega albuma, ki je bil objavljen brez kakršnega koli pompa ali megalomanskih promocijskih akcij.
Solange je kakopak mlajša sestra bolj razvpite in za medijsko prežo bolj zanimive Beyonce. Poleg svoje glasbe je zaslovela tudi s posnetkom varnostnih kamer v dvigalu, ki so sestrski par pred dvema letoma ujeli z možem in svakom Jay Z-jem. Solange v njem brca in nič damsko ogovarja ali nekam pošilja, ko njena slavna sestra le tiho čepi v kotu dvigala. Vemo, da je bil to eden od medijskih vzgibov in konstruktov o koncu ljubezni med velikimi, a to ni tema pričujočega teksta.
Oda brez jeze
Album A Seat At The Table je tenkočutna zvočno-lirična zbirka, ki žanrsko krmari med indie soulom in alternativnim popom. Brez kompleksnih filozofskih misli gre za drznejšo in pogumnejšo diskografsko izdajo od kakršnih koli glasbenih limonad v konkurenci sodobnega popa. Solange na njem spregovori o svoji temnopolti identiteti, vendar ne na klasičen način jeznih žensk, temveč zgolj kot odo lastnemu ustvarjalnemu duhu, ki jo uvršča med ozaveščen krog dandanašnjih pevk, torej pevk in popevkaric, ki se glasbe lotevajo ne zgolj zaradi zabave, zaslužka ali medijske izpostavljenosti. Navsezadnje je njen osemletni premor od predhodnega albuma Sol – Angel And The Hadley St. Dreams, po katerem je leta 2012 sicer izdala EP True, dovolj zgovoren podatek, da je mlajša Knowlesova sestra premišljeno in trdno na tleh.
Tega podatka ne zamaje niti pogled na seznam sodelujočih glasbenikov pri albumu A Seat At The Table, ki so svojo skodelico pristavili za ravno pravšnji odmerek visokooktanske glasbene izpovedi. Od Lil Wayna v skladbi Mad prek Kelly Rowland v I Got So Much Magic, You Can Have It pa vse do najbolj prepoznavnega hita z novega albuma Don't Touch My Hair, v katerem Solange družbo dela Sampha. Toda poleg izjemne in čudovite Solange, ki je taktno odmerila svoj nežno iskrivi vokal, gre velika pohvala tudi Raphaelu Saadiqu, glasbeniku in producentu, ki mu je uspelo najti pravšnje razmerje med analognim inštrumentarijem soula in programsko pogojenim futurističnim funkom. Album se zatorej na trenutke sliši, kot da bi ga ravnokar našli na podstrešju in z njega odpihnili prah preteklosti, a hkrati dovolj sodobno, da bo še kar nekaj časa kraljeval na glasbenih lestvicah. Tudi takrat, ko se bo jesen prelevila v zimo in se bo zima umaknila pomladi.
