Zagotovo poznate Jaara. A ne mislim na Jeana Michela Jarra, starosto pionirske elektronike, ki bo 15. novembra poskušal (na)polniti Stožiško dvorano. Pričujoče berilo se nanaša na Nicolasa, z dvema »a«, ne dvema »r«, Jaara. Čilsko-ameriškega glasbenika, skladatelja, producenta, založnika, didžeja in večstranskega 26-letnega glasbenega umetnika je marsikateri poznavalec popularne in tiste malce manj popularne, a sila alternativne glasbe najprej povzdignil med wunderkinde novega tisočletja, da bi ga dandanes brez rezerve uvrščali med najpomembnejša imena glasbe.
Če ste se v nekaj manj kot petih letih drznili in opogumili za obisk diskotek, ste se morali zagotovo zavrteti na kakšno Jaarovo vižo: Mi Mujer, El Bandido, I Got A Woman, Problem With The Sun, Stay In Love… Slednje so, kot pri vseh »terasastih« one man band izvajalcih, pretkane mešanice južnjaške vročičnosti in severnjaške discipline, sila nalezljive in hitro gredo v uho. Tako so tudi leta 2012 zapolnile ušesa urednikom franšize Essential Mix na BBC Radio 1, ki so enoglasno okronali Nicolasa Jaara za najboljšega diskodžokeja. Leto prej so njegov studijski prvenec Space Is Only Noise vodilni glasbeni mediji uvrstili med najboljša glasbena dela tistega leta. Sledila je obsežna turneja, ki je Jaara predstavila ne le kot sukača z mešalke, temveč kot večpredstavnega glasbenika, ki mehkobno evolvira različne glasbe sveta. Še zlasti se je to nanašalo na simbiotična navezanost elektronike in rocka. Zato nas ni presenetil njegov naslednji projekt Darkside, kjer sta Jaar in njegov koncertni kitarist Dave Harrington uprizorila glasbeno avizo za mestne avenije in stranske ulice.
Namesto z USB-ključkom nastopa s stališčem
Elektronska glasba, ki jo Jaar podpisuje, ni le poligon raziskovanja in razkazovanja raznorodnih praks znotraj glasbenih žanrov, temveč fascinantno zvočno-lirično glasbeno delo, ki prekipeva od sporočilnosti in zavzemanja za človeška in človekoljubna stališča znotraj ponorelega sveta. Eksperimentalna nota se pri njegovem glasbenem delu vselej sliši kot impresija na novodobno politiko in kulturo plesa, pri kateri je očitno, da Nicolas Jaar poskuša s svojim kozmopolitskim nazorom nagovarjati čim širše in še dlje kot drugi.
Ravnokar je izšel njegov novi album Sirens, ki je v popolnosti politično-družbeno angažiran. Jaar zelo naravnost, brez nepotrebnega ovinkarjenja, spregovori o represiji in indiferentnosti v času strahovlade generala Augusta Pinocheta, o svoji izraelski izkušnji, ko je na prireditvi na odprtem zavrtel skladbo Marcela Kalifa in Mahmuda Darviša Ahmad Emerges From Ancient Wounds, o pošasti neoliberalizma in zgodovini, katere lekcij si nočemo zapomniti. Prefinjen zvočni mozaik, ki je najbolj podoben elektronski operi, eksperimentira z melanholijo popa, južnoameriških radijskih loopov, širnih ambientalnih pejsažev in rafinirano elektronsko godbo ter Jaarovim brezhibnim petjem. Na albumu Sirens, katerega ime simbolizira različne sirene za preplah, si je avtor dal duška s svojimi napevi. Smiselno, inteligentno in nadvse pogumno dejanje nekoga, ki v nasprotju z drugimi didžeji ne gostuje po svetu z zbirko svojih glasbenih USB-ključev, temveč z glavo, stališčem in beležko.
