Indija je bila v času mogulskih vladarjev od 16. stoletja naprej tako bogata, da so pripovedovanja popotnikov, ki so se vrnili v Evropo, sprožila bujno domišljijo pri številnih pisateljih in pesnikih, hkrati pa so pritegnila pozornost britanskih mogotcev, ki so se odločili za akcijo. Indija je tako leta 1858 po nizu angleških vojaških akcij postala kolonija britanskega imperija in vse do leta 1947, ko je razglasila samostojnost, so Britanci maksimalno izkoristili poceni delovno silo in njena naravna bogastva, zlasti drage kamne. Koh-i-Noor ali Gora luči je najbolj znan indijski diamant, ki je pozneje postal last britanske kraljice in njene krone, turisti pa si ga lahko danes ogledajo v londonskem stolpu. Ravno dragi kamni in njeni ogromni resursi so Indiji dali vzdevek »dragulj na kroni« britanskega imperija. V zameno so Indijci od Angležev dobili največji železniški sistem na svetu in dobre šole, ki zagotavljajo pomemben dotok dobro izobraženih inženirjev in zdravnikov za številna zahodna, azijska in arabska podjetja. Ali je razkošje Indije v tistih časih vplivalo na nastanek slovenske pravljice, ne vem, je pa dejstvo, da se samostojna Indija še danes sooča z nizom sistemskih in infrastrukturnih težav.
Prejšnji teden sva z ženo v turističnem smislu obiskala tako imenovani indijski zlati trikotnik, kamor se valijo trume obiskovalcev. Videla sva znamenitosti v New Delhiju, Agri in Džaipurju, potovala pa sva z osebnim avtomobilom in lastnim voznikom. Kamor koli sva šla, sva bila priči kaotičnemu prometu, smetem, revežem in neurejenosti. Za naše pojme gre za popolnoma drugačen svet. Na drugi strani sva uživala v občudovanju zgodovinske dediščine, odlični kulinarični ponudbi in spoznavanju novih prijateljev. Čeprav se oblasti trudijo, je problemov veliko in dela bo dovolj še za veliko let, kajti država je ogromna, prebivalstvo pa nezadržno narašča. Po zadnjih podatkih jih je skoraj toliko kot Kitajcev. Država ima močno gospodarsko rast že nekaj let in pričakovati je, da se bo trend nadaljeval. Ne glede na to, ali vam je dežela všeč ali ne, se vsi strinjajo, da bo na obiskovalcu pustila nepozaben pečat. Dežela ima neverjetno in bogato zgodovino filozofije, stoletne trdnjave še danes očarajo popotnike, Gandi je s svojim mirnim protestom spravil na kolena sam britanski imperij in se zapisal v zgodovino, vendar je na naju največji vtis pustil ravno njihov arhitekturni diamant.
Tadž Mahal.
Ko se vozite proti Agri, kjer je mavzolej, srečate številne turiste. Enega najbolj slavnih spomenikov ljubezni v svetu, ki v prevodu pomeni »krona vseh palač«, je ukazal zgraditi peti mogulski vladar šah Džahan v spomin na svojo ženo, ki je umrla ob porodu njunega 14. otroka. Dnevno ga obišče 30.000 ljudi z vsega sveta, vendar kljub neverjetni gneči v zraku čutite neko čarobnost. Od parkirišča do vstopne točke lahko pridete peš, s konjsko vprego ali z malimi električnimi avtomobili. Že ko vstopite v glavni vhod in zagledate Tadž Mahal od daleč, imate občutek, da ste v neki pravljici. Pred vami stoji zgradba, ki jo je v imenu ljubezni gradilo 20.000 delavcev, pri delu pa jim je pomagalo tudi tisoč slonov. Celoten kompleks so gradili 21 let in stroški bi v današnjih časih predstavljali neverjetnih 750 milijonov evrov. Enormna cena izgradnje je prepričala sina, da po zaključenih delih izvede državni udar, očeta spravi v hišni zapor in prevzame prestol, po smrti pa ga je pokopal ob ženi, v spodnjem delu Tadž Mahala. Ko se sprehajate skozi vrtove in uživate v pogledu na biser in vrhunski dosežek gradbeništva, okoli sebe vidite samo nasmejane in zadovoljne obraze. Človek se počuti, kot bi bil na festivalu sreče. Obisk Tadž Mahala je resnično vreden vsakega centa, koraka in truda.
Pa vendar naju ni očaral samo zaradi izjemnega gradbeniškega sloga in belega marmorja, ki v poznih popoldanskih urah zaradi zahajajočega sonca čudovito spreminja barve. Močnejši vtis na naju je pustila sama zgodba in ljubezenska pozornost. Vsaka oseba, ki je v ljubezenskem razmerju, se ne glede na kulturo, etnično pripadnost ali vero trudi partnerja očarati s svojim obnašanjem, govorom, dejanji in darili. Vsaj tako naj bi bi bilo. Nekateri so dobri v kuhanju in svojo drago presenetijo z romantičnim kosilom, drugi raje kupijo darilo, tretji so bolj kreativni in s pomočjo bogate domišljije ušpičijo nekaj svojega. Unikati spet zgradijo bel marmorni mavzolej, ki še nekaj stoletij po smrti obeh zaljubljencev privablja množice občudovalcev.
Ampak poanta ni v dragem gradbenem materialu (oziroma sestavinah za kosilo) in v tem, koliko denarja smo porabili za presenečenje. Smisel je v pozitivni pozornosti, ki je izjemno pomembna za boljše počutje obeh partnerjev in uspešno dolgoročno zvezo. Vožnja je lahko včasih polna tresljajev, saj zna ljubezen pogosto ubrati nepredvidljivo smer, vendar je nikoli ne smemo razumeti kot nekaj samoumevnega. Za njo je treba trdo delati, in to vsakodnevno, saj samo tako lahko pričakujemo trden in zadovoljiv odnos na dolge proge. Če želimo, da rožice cvetijo, je treba za njih skrbeti.
Ljubezenski odnos je namreč kot negovanje rož. Če jim ne posvetiš pozornosti in jih redno ne zalivaš, bodo ovenele.
