Poslal sem vso dokumentacijo in čakajoč na razgovor sem se poglobil v raziskovanje vsega, kar bi mi lahko pomagalo na samem srečanju v predsedniški palači. Človek ima v takšnih trenutkih določeno mero treme, kar ni nič slabega. To te samo dodatno spodbudi, da se čim bolje pripraviš. V tistih dneh priprav pa mi je na misel venomer prihajalo vprašanje, zakaj imajo v KPK toliko odstopov. Ali je tam vse v redu? So mogoče problemi človeške narave, ki potem kontaminirajo odnose med zaposlenimi, ali pa gre za sistemske blokade?
Odgovora seveda nisem dobil, sem pa kmalu prejel vabilo za razgovor. Na dan intervjuja sem se odpravil proti Ljubljani, lepo parkiral in se sprehodil do palače na Erjavčevi 17. Ko sem vstopil v stavbo, me je sprejela simpatična uslužbenka in mi pokazala mesto, kjer lahko počakam do začetka razgovora. Medtem ko sem čakal na vstop v pisarno, sem opazoval dogajanje okrog sebe in lahko rečem, da imaš res tisti občutek, da si v predsedniški palači. Vzdušje je bilo na profesionalni ravni, tega pa ustvarjajo prijazni zaposleni.
Prišel je čas razgovora in vstopil sem v veliko pisarno. V njej je v obliki črke U sedelo pet oseb, kar me je presenetilo. Usedel sem se na sredino in po uvodnem pozdravu sem se moral najprej predstaviti, potem pa je sledila standardna prezentacija mojih delovnih izkušenj in izobraževanja. Razgovor je potekal v sproščenem ozračju, komisija je bila korektna. To je trajalo do tistega trenutka, ko sem dobil vprašanje: »Kaj bi bilo treba po vašem mnenju najprej storiti v boju proti korupciji v Sloveniji, kaj bi bila vaša prioriteta?« Kot iz topa sem izstrelil, da bi drastično povečal kazni za politični in gospodarski kriminal v naši državi, saj ravno korupcijo vidim kot glavno oviro v nacionalnem in družbenem razvoju naše države, medtem ko nas dežele, ki smo jih še pred 20 leti zasmehovali, prehitevajo po levi in desni, hkrati pa so ti nekaznovani kriminalci glavni vzrok za razkroj slovenskega standarda.
Akterjev korupcije pri nas namreč sploh ni strah sankcij, saj so izredno nizke ali pa jih ni, kar dokazuje afera z bančno luknjo. Izginilo je nekaj milijard evrov, odgovarjal pa še vedno ni nihče. Nekaj trenutkov je bila v prostoru popolna tišina, potem pa so se začeli smejati. Imel sem občutek, da sem deloval naivno in neizkušeno. Kot bi hotel združiti vodo in olje. Ne gre. Takrat sem dobil tisto notranje sporočilo, da je zgodba zame že končana. Odpravil sem se domov in po nekaj tednih sem resnično prejel uradno obvestilo, da nisem bil izbran za namestnika šefa KPK. Bil sem malo razočaran, ampak vsaj poskusil sem. Pravijo, da je vse za nekaj dobro. Včasih to razumemo takoj, včasih malo kasneje, pogosto pa nikoli.
Kmalu po izvolitvi novih namestnikov, Alme Maruške Sedlar in Igorja Lambergerja, pa so v javnost prišle informacije o notranjem sporu med namestnico in predsednikom, Borisom Štefanecem. Trenja so se začela takoj po izvolitvi in se niso nehala do danes. Ko je Štefanec julija letos Sedlarjevi odvzel nekatera pooblastila znotraj KPK, je ta kljub dejstvu, da predsednik države pravno gledano ne more posegati v delovanje komisije, pisala Pahorju in se pritožila nad omejevanjem na delovnem mestu. Navadni državljan bi rekel, da se KPK bolj kot s korupcijo ukvarja sama s seboj. Zdaj vem, da tudi če bi mi uspelo postati namestnik, tam ne bi mogel delati v takšnih razmerah.
Kaj je sploh smisel komisije? Ko slovenski državljan in poslovnež dobita pošto od komisije za preprečevanje korupcije, bi se morala vsaj malo zamisliti. Odziv bi bil lahko podoben tistemu, ko dobimo odločbo o dohodnini z davčne uprave. Ko odpiramo kuverto, se vam tresejo prsti, ker ne veste, kakšne številke so notri, in samo upate lahko, da vam ne bo treba dodatno plačati davkov. Že ko pogledate spletno stran komisije za preprečevanje korupcije, vas tista prevladujoča črna barva takoj zresni. Ampak to je samo na površju. Da situacija ni v redu, dokazuje tudi informacija z njihove spletne strani. Ko želite pogledati poročilo o oceni stanja korupcije pri nas, boste našli samo poročilo za leto 2014. Za leto 2015 ga (še) ni, čeprav smo že v zadnjem tednu septembra leta 2016. Njihova vizija se glasi: »Tu smo, da omejujemo korupcijo, krepimo pravno državo ter integriteto in transparentnost delovanja družbe.« Kako naj uresničijo lastno vizijo, če so jih poslali na bojišče brez kakršne koli oborožitve in zaščite, medtem ko sovražnik nanje strelja z vsemi topovi?
Očitno je, da se komisija pri nas ni uveljavila, saj nima močnega orožja v boju proti korupciji. Še najboljši dokaz imamo v situaciji, ko je KPK januarja 2014 izdala poročilo o premoženjskem stanju predsednikov dveh takratnih parlamentarnih strank, Jankovića in Janše. Poročilo je zatrdilo, da sta oba predsednika sistematično kršila protikorupcijsko zakonodajo. In od takrat se ni zgodilo nič. Veliko vprašanje je tudi, koliko je sploh politične volje pri nas za dejansko omejevanje korupcije. In zakaj sploh imamo KPK?
S komisijo bo treba nekaj narediti. Do zdaj bi morali že vedeti, da se pri nas ne moremo boriti proti korupciji zgolj s preventivo. Ali papirnemu tigru vstaviti protezo in mu tako vsaj dati zobe (in to po možnosti kromaste, da ne zarjavijo), da bo lahko grizel, ali pa komisijo preprosto ukiniti (pa še kakšno zraven) in davkoplačevalski denar raje nameniti za prepotrebno obnovo uničenih lokalnih cest v naši državi.
