Ekipa ministrice Andreje Katič je že napisala novi zakon o službi v Slovenski vojski, vendar vse to bolj kot na resno reformiranje spominja na kozmetično olepševanje sicer precej uničenega sistema. Je Slovenski vojski, ki je imela nekoč štiri oklepno-mehanizirane bataljone (danes nima niti enega) in dva artilerijska bataljona (danes nima niti osnovne artilerijske podpore), res že odzvonilo? Ali je nekdaj spodobna majhna vojska kljub razvojnim načrtom postala zgolj običajna in slabo opremljena motorizirana pehota?
Namestnik načelnika generalštaba SV Alan Geder je na zadnji seji parlamentarnega odbora za obrambo, na kateri so poslanci prvič v tem mandatu prisluhnili ne samo odgovornim, temveč tudi predstavnikom vseh štirih vojaških sindikatov, presenetil z opozorilom, da se zaradi pomanjkanja vojakov praznijo vojaške enote. To, da vojaki v vse večjem številu odhajajo čez mejo, predvsem severno, kjer med vikendi, v prostih dneh in tudi med bolniško odsotnostjo poprijemajo za težja in dobro plačana priložnostna dela (cepljenje drv, nalaganje kamionov, višinska dela …), vemo že dobri dve leti. Tudi to, da je nekaj pripadnikov SV pustilo delo v obrambnem sistemu in ga zamenjalo za službovanje v tujih varnostnih agencijah, smo vedeli. Nismo pa vedeli, da nekateri nekdanji slovenski vojaki, kot je povedal Geder, varujejo tudi rudnike zlata v Afriki, konkretneje v Maliju. Začetna plača v stražarja preoblečenega nekdanjega vojaka tam menda znaša okrog 5000 evrov na mesec in lahko kmalu naraste za sto odstotkov. O takšnem znesku lahko tudi najboljši specialec Slovenske vojske, poslan na mednarodno misijo, samo sanja.
Vojak plačan slabše kot policist
Leta 2004, ko smo vstopili v Nato, je bilo v stalni sestavi SV zaposlenih 6948 pripadnikov, naslednje leto jih je bilo že tristo več. Pred sedmimi oziroma šestimi leti je stalna sestava štela 7502 oziroma 7600 pripadnikov, trenutno jih je tam zaposlenih zgolj 6951 oziroma toliko kot ob vstopu SV v zavezništvo. Povprečna neto plača slovenskega vojaka trenutno znaša 750 evrov, kar je po besedah obrambne ministrice Andreje Katič predvsem posledica tega, da so vlade obrambi v preteklosti v nasprotju s policijo, ki jo varuje kolektivna pogodba in pa predvsem možnost stavke, sredstva zmeraj le jemale. Drastično jemale, začelo pa se je z deveto vlado Boruta Pahorja.
Trenutna povprečna neto plača policista znaša 1.193 evrov, torej je precej višja od povprečne neto plače vojaka. Obrambno ministrstvo, ki je v zadnjih petih letih izgubilo okrog 200 milijonov evrov proračunskih sredstev na leto, se s sistemom dodatkov zadnje mesece sicer trudi nekoliko omiliti mizerno plačevanje vojakov, a razmerje med plačami v SV in v civilnem delu ministrstva je še vedno skrivnost.
V vsem tem času, ko so vojaki prejemali povprečno med 720 in 750 evri mesečnega dohodka, je bilo obrambno ministrstvo (Mors) kljub temu eden največjih naročnikov v državi. Na letni ravni ministrstvo v povprečju opravi 250 postopkov javnih naročil, od katerih se približno polovica nanaša na nakupe opreme oziroma investicije, preostala polovica pa so javna naročila, povezana z vzdrževanjem oziroma servisiranjem opreme. »Večina postopkov javnih naročil je povezana z nakupi za SV, vendar zaradi centraliziranega izvajanja javnih naročil, v katerega so vključeni vsi organi v sestavi ministrstva, ne moremo natančno opredeliti, kolikokrat smo od vstopa v Nato kupili na primer opremo za pripadnike vojske,« pojasnjujejo na obrambnem ministrstvu.
Medtem ko je Mors od leta 2004 do danes izvedel več kot tisoč javnih naročil za opremo pripadnikov vojske, so od slovenskega vstopa v zavezništvo do danes, kot pojasnjujejo, poleg tega kupili za več kot 370 milijonov evrov orožja, streliva, minskoeksplozivnih sredstev, bojnih, tovornih, terenskih in drugih vozil, sredstev zvez, inženirske opreme ter sredstev za radiološko-kemično-biološko bojevanje.
Notranja struktura obrambnih izdatkov se je v zadnjih letih izrazito negativno spremenila, kar na ministrstvu opravičujejo s padcem skupnega obsega financiranja obrambnega resorja, »še posebej na področju posodobitve, v katero so vključeni raketni sistemi, zrakoplovi, bojna in transportna vozila, inženirska oprema, pehotno in strelno orožje, oprema za zračno obrambo, taktična sredstva za elektronsko obrambo, učna sredstva, računalniška programska oprema, telekomunikacijska sredstva, oprema za medicino, oprema bojevnika itd.«
Za plače 82 odstotkov obrambnih sredstev
Če je bilo še pred šestimi leti 62 odstotkov obrambnih izdatkov namenjenih za stroške osebja, 18 odstotkov operacijam in vzdrževanju ter 20 odstotkov za nabave in gradnje, ministrstvo za letos načrtuje, da bodo za plače porabili kar 82 odstotkov sredstev, 16 odstotkov za operacije in vzdrževanje ter zgolj dva odstotka za nabave in gradnje. »Na podlagi predloga finančnega načrta za naslednji dve leti je sicer predvideno manjše izboljšanje tega razmerja, in sicer leta 2017 za stroške osebja 77 odstotkov, za operacije in vzdrževanje 21 odstotkov ter za nabave in gradnje dva odstotka, leta 2018 pa za stroške osebja 76 odstotkov, za operacije in vzdrževanje 23 odstotkov ter dva odstotka izdatkov za nabave in gradnje,« razložijo na ministrstvu in nas pri tem še posebej opozorijo, da se v stroške osebja poleg plač in prispevkov štejejo tudi pokojnine ter stroški usposabljanja in vaj.
Obramboslovec in profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Klemen Grošelj pravi, da številke povedo hkrati veliko in nič. »Je pa zelo nazorno, da je SV tudi v času visokih proračunov kar 62 odstotkov izdatkov namenila za plače in le 28 odstotkov za delovanje in opremo, pri čemer moram poudariti, da je šla večina denarja za mednarodne operacije in misije in le manjši del za opremo.«
Je bilo razmerje torej neustrezno že takrat? »Očitno,« ugotavlja Grošelj: »Resnici na ljubo je imela SV težave s kadri vse od prehoda na poklicno popolnjevanje. Edino, kar se je medtem spremenilo, je to, da se je zmanjšal obseg sodelovanja v mednarodnih operacijah, kar je posledično privedlo do zmanjšanja dohodkov pripadnikov SV in do zaostrovanja socialnih razmer v vojski.«
Poleg kadrovskih težav je imel obrambni sistem, tako Grošelj, vse od pete vlade oziroma od leta 2000 naprej težave tudi z zmanjševanjem bojne zmogljivosti: »Obrambni sistem je odtlej v bistvu načrtno opuščal vrsto zmogljivosti, ki jih je naša vojska v preteklosti že imela in jih je zaradi prehoda na poklicno popolnjevanje in vstopa v Nato opustila. Opustila jih je, ker enostavno ni imela denarja, da bi jih ob rastočih izdatkih za kadre vzdrževala.«
Ker so se opuščale tako imenovane nepotrebne nacionalne zmogljivosti, se je posledično, pravi Grošelj, povečevala integracija v strukture Nata in v nadnacionalne zmogljivosti, ki so bile osredotočene predvsem na sodelovanje SV v mednarodnih operacijah in misijah. Situacijo je nato dodatno zapletel še dvojni preobrat v okolju, ki se je zgodil leta 2008: zgodila se je finančna kriza, ki je še dodatno sesula evropske obrambne proračune, hkrati pa se je radikalno spremenilo varnostno okolje. Evropa se je ponovno soočila z izzivom nacionalne obrambe, na katerega ni bila pripravljena, in to se je zgodilo v manj kot letu dni. Še več, postavljena je bila pred dvojni izziv: na eni strani je še vedno obstajala potreba po intervencionizmu v svetu, na drugi strani pa so bile ponovno potrebne nekatere zmogljivosti za nacionalno obrambo.
Komu ustreza status quo?
To, da bi si države lahko finančno privoščile zagotavljanje nacionalne obrambe s poklicnimi vojskami, je po besedah Grošlja znanstvena fantastika, saj države za to preprosto nimajo denarja: »Tega denarja nimajo ne Francija ne Nemčija ne Velika Britanija in zato bo neke vrste popolnjevanje z naborom enostavno nujno. Primer Švedske je tukaj več kot poučen in opozarja, da bo nacionalna obramba v evropskem prostoru vedno potrebovala neko obliko obvezništva. Deloma zaradi denarja, deloma pa zato, ker vojskam enostavno ne uspe konkurirati civilnemu trgu dela, niti s plačami niti z drugimi ugodnostmi.«
Prav to se že nekaj let dogaja s slovenskim obrambnim sistemom, ki na eni strani zahteva ustrezen in zadosten kader, na drugi strani pa ugotavlja, da mu ta kader potem odžira pretirani delež proračuna. »Zaradi togosti in nedodelanosti sistema se naše obrambno ministrstvo vrti v začaranem krogu, v katerem nekateri iščejo različne izgovore, samo da bi ohranili status quo, ki jim več kot ustreza,« je jasen Grošelj. »Vrh obrambnega sistema se izredno boji potrebnih in bolečih sprememb, zaradi česar je sistem idejno in kadrovsko hermetično zaprt in neverjetno ozkogleden ter hierarhično pretirano tog, kar onemogoča pretok novih idej in iskanje rešitev. Ob vsem tem pa lahko ugotovimo še to, da za razvoj obrambnega sistema trenutno ni prav nobenega političnega impulza.«
Tudi razvpite (negativne) ocene bojne pripravljenosti vojske so postale letni medijski ritual, pravi Grošelj, in to »brez prave vsebine in učinkov, saj se nič ne spremeni in nimajo nikakršnega vpliva na sam sistem. Sprijaznimo se: slovenski obrambni sistem je v položaju, ko so potrebni resni in premišljeni ukrepi. V podobni situaciji se je znašlo več sistemov v svetu in njihovo reševanje je zahtevalo desetletje in več. Nazorni so primeri Kanade, Danske, Norveške, Rusije in še bi lahko našteval. Vse te države so v nekem trenutku ugotovile, da so postali njihovi obrambni sistemi zastareli in neučinkoviti ter da samo povečevanje obrambnih izdatkov ni prava rešitev.« In kaj so storili, da so se pobrali? »Opustili so pretekle prakse in preživete miselne vzorce delovanja, oblikovali so ključne strateške in razvojne dokumente, ob širši politični podpori in predvsem v sodelovanju z domačimi in tujimi akterji zunaj sistema. Ti morajo obrambnemu sistemu pomagati preseči obstoječe stanje in sistemsko inercijo, ki onemogoča spremembe.«
Obramboslovec Igor Kotnik, strokovnjak na nacionalnovarnostnem in obrambno-vojaškem področju, zaposlen na ministrstvu za obrambo, je spomladi, ko je v Objektivu pisal o slabem ravnanju politike z obrambnim sistemom oziroma z nacionalno dediščino, opozoril na naslednje: »Preveč slovenskih politikov je samo politikov, ne pa tudi državnikov, ki znajo vešče uporabljati instrumente nacionalne moči. Razlika med državniki in mnogimi politiki pa je ravno v tem, da je državnik prepričan, da pripada državi, mnogi politiki pa mislijo, da država pripada njim. In prav zaradi tega nekateri politiki mislijo, da lahko samovoljno, mimo volje državljanov, odločajo tudi o (ne)razvoju in celo (ne)obstoju tako vitalnih državnih institucij, kot je Slovenska vojska.«
Vprašanje, kdaj se bodo odgovorni za stabilnost slovenskega obrambnega sistema iz politikov prelevili v državnike, se tukaj postavlja kar samo od sebe.
