Napredovanje v vojski namreč vse do brigadirskega čina poteka po ustaljenih pravilih: ob službeni oceni odlično ali dobro, opravljenem usposabljanju in pridobljeni izobrazbi je pot do brigadirja (načeloma) odprta za vse. Za napredovanje v generalski čin mora brigadir ugajati vrhovnemu poveljniku in upati, da vrhovni poveljnik ob predlogu za njegovo napredovanje ne čuti potrebe udariti po mizi. Tako si predsednik Pahor že dobro leto podaja žogico z ministrico za obrambo, zahtevajoč, da mu ministrica najprej pripravi »celovit kadrovski načrt, vključno z imenovanjem načelnika in namestnika načelnika generalštaba«.
Lahko da Pahor ob tem opozarja, da je vojska organizacija, ki mora bodoče poveljnike in načelnike pripravljati vnaprej, jih torej pripravljati in negovati. Lahko da Pahor posredno sprašuje, kdo izmed preostalih dveh generalov v aktivni službi bo po odhodu sedanjega načelnika Andreja Ostermana prevzel vodenje generalštaba: njegov namestnik generalmajor Alan Geder ali njegov svetovalec generalmajor Dobran Božič. Lahko da Pahorja posredno celo zanima, ali je povišanje Davida Humarja v čin generalmajorja potrebno prav zato, da bi lahko prevzel vodenje vojske. Lahko da Pahor le trepeta ob očitkih, da je Humar »prepozno prestopil« v TO.
Vse to je mogoče, a precej bolj verjetno je, da predsednik Pahor uporablja orodje, ki mu je na voljo, da bi spomnil, da je po ustavi vrhovni poveljnik, četudi s svojim ravnanjem resno posega v strokovno avtonomijo vojske. Povišanje v generalski čin se namreč zgodi s strokovno utemeljitvijo generalštaba in politično podporo ministra.
Slovenska vojska bo preživela brez novega povišanja v čin generalmajorja. Vraga, preživela bi celo, če bi nov načelnik generalštaba postal kakšen izmed ducata brigadirjev ali brigadirk – navsezadnje je Iztok Podbregar postal načelnik še kot polkovnik, Ladislav Lipič pa kot brigadir. Njene težave so drugje. V porušenem razmerju med vojaki, podčastniki in častniki. V finančni podhranjenosti. Podhranjenost z generali je le simptom, bolezen se skriva precej globlje v tkivu.
Kako zelo je vojska oddaljena od idealnega razmerja med vojaki, podčastniki in častniki, ki zagotavlja optimalno delovanje vojaškega stroja, kaže podatek, da bi pri sedanjem obsegu častniškega zbora potrebovali 5400 vojakov (sedaj jih je približno 3000) in 2160 podčastnikov (sedaj jih je 1950). Kako zelo je finančno podhranjena, pa verjetno najbolje ilustrirajo besede direktorja direktorata za obrambno politiko Primoža Šavca, ki pravi, da si je oblast lomastenje po obrambnem proračunu lahko privoščila zaradi članstva v zvezi Nato. S sklicevanjem na skupni obrambni dežnik je oblast iz vojske naredila oborožene gasilce.
To je problem. Ne število generalov in kadrovski načrt, o katerem modruje predsednik.
