Ministrica Katičeva je od aktualnega načelnika generalštaba Ostermana nedavno terjala pojasnila, zakaj se je dal naplahtati nekdanjemu obrambnemu ministru Alešu Hojsu, zdajšnjemu predsedniku najmlajšega veteranskega združenja v državi, ki je Ostermana z obljubo, da bo SV sodelovala na proslavi združenja in nikakor ne na proslavi katere od političnih strank, speljal na led. Proslavo – govorimo o tisti 25. junija letos – je reklamirala in sofinancirala politična stranka, udeležili pa so se je njeni privrženci. In kaj je po prebranih pojasnilih načelnika ugotovila ministrica? »Ministrica se je seznanila s pisnimi pojasnili načelnika, v katerih je pojasnil podlage za odločitev o sodelovanju pripadnikov SV na proslavi VSO.«
Strokovnjak na nacionalnovarnostnem in obrambno-vojaškem področju Igor Kotnik je v Objektivu pred kratkim zapisal, da mora »vojaška moč podpirati izvajanje zunanje politike države, ki je najširši okvir vseh drugih politik neke države, uspeh tovrstne podpore pa je odvisen od obsega in kakovosti vojske, vodstva vojske in modernosti vojaške oborožitve in opreme«. Če k temu dodamo še Kotnikovo ugotovitev, da se je podpora države Slovenski vojski ohranjala le do sprejema Slovenije v Nato, potem pa je začela slabeti oziroma se je s finančno-gospodarsko krizo povsem razblinila, lahko mirne duše zapišemo, da je odnos politikov do obrambnega sistema na psu, zato pa je taka tudi naša trenutna politična scena.
Kaj drugega kot v sladke besede zavito sprenevedanje bi lahko bila dodatna sredstva, ki jih vlada letos namenja obrambnemu sistemu, ko pa vendar vsi, od Cerarja in Katičeve do Ostermana in Janše, dobro vedo, da najcenejša bergla, s katero bi lahko Slovenska vojska spet shodila, stane 46 in ne dodatnih 17 milijonov evrov?! Napoved, da bo premier preostale članice Nata v Varšavi ob tem opominjal, naj ostanejo zveste svojim zavezam o zviševanju sredstev, namenjenih obrambi, pa zveni kot butalska zgodba. Dodatnih 17 milijonov evrov letos, prihodnje leto 24 in leta 2018 še 9 milijonov evrov skupaj res nanese za zasilno rehabilitacijo razmer v vojski, ki jo tako radi kličemo na pomoč ob ujmah, poplavah in takrat, ko se bojimo beguncev. A ob tem ne smemo pozabiti, da se obrambni proračuni iz leta v leto nižajo, torej nominalna dodajanja k tem nižanjem predstavljajo, spet, le politično nerazumevanje situacije.
Glavnino letošnjih dodatnih sredstev bo obrambni sistem namenil za poplačilo dolga iz naslova neplačanih članarin. Takšnih postavk je več kot dvajset. Preostala sredstva bodo porabili za vzdrževanje. Kaj pa modernizacija? Je ne bo. Pa ne (le) zaradi pomanjkanja sredstev. Glede na to, da iz vojske, ki nastopa na političnih shodih, vojaki še naprej uhajajo, in glede na to, da za najboljše vojaške kadre ne najdejo njim primerne službe, modernizacije ne bo. Predvsem zaradi politike.
