Pravzaprav se je začelo z glasbo, kot bi glasba vedela nekaj, česar mi še nismo poznali, in znala to tudi opisati, kot bi v sebi hranila nekaj skritega, nekakšno skrivnost, kajti imela je to moč, da se je nadaljevala tudi na krajih in predvsem v času, ko je zmanjkalo besed, če smo besede sploh imeli in jih potrebovali. (S tem seveda ne mislim na besede iz naših vsakdanjih pogovorov, s katerimi smo se bežno dotikali drug drugega in sveta.)
Ali smo imeli besede? Ali smo jih potrebovali? Gotovost me zapušča. Začel sem dvomiti. Mislim, da jih nismo imeli, ker jih nismo potrebovali, ne zato, ker jih ne bi bili zmožni najti – navsezadnje smo brali ali pa vsaj govorili in se hvalili, da beremo knjige. To naj bi nas ločevalo od vrstnikov in knjige so največja skladišča besed.
Besed nismo imeli, ker smo bili tako globoko naseljeni v nekem občutku trajanja, v nekem čistem občutku mirovanja, ki je bil skoraj naše notranje bitje. Bili smo združeni z njim. Bil je del naših teles. Ali pa vsaj prevara, ki se je zdela kot del naših teles, in besede v tem stanju niso bile potrebne. To stanje jih je nekako dušilo. Izničevalo. Razblinjalo.
Prišle so kasneje, ko nas je od tega stanja oddaljil čas. Prišle so najprej kot neka nit, ki je vračala v tiste davne večere, o katerih je pripovedovala glasba, in prišle so kasneje, podobne lepilu, ki nas je prilepilo na neke trenutke umirjenega dihanja, ki so nas občasno še naselili in nas še naseljujejo, najpogosteje ob poznih popoldnevih, sopomenki za kraljestvo podaljšanih senc, in ob večerih, ko nam um začne počasi drseti po žilah in se izklapljati in spreminjati v stroj, ki deluje po lastni volji in lastni inerciji. In takrat nam je ponovno dano, da se za bežen hip zavemo, da smo spet tam; v čistem občutku mirovanja, ki je postalo naše notranje bitje. Tam, kjer so se besede včasih izničevale in razblinjale.
* * *
Glasba, s katero sem vedno povezoval ta stanja in prizore in ki jo vedno, ko se spomnim nanje, zaslišim v duhu, je bila pravilno razumljena, mogoče pravilno do vsake podrobnosti, kajti v tone in melodijo je prevajala jesensko vzdušje, zgodnje spuščanje mraka, zrak z vonjem po izgorevajočem premogu, razpršeno svetlobo obcestnih svetilk, v kateri se rokujeta rumena in rjava, le besedilo pesmi se je iz neke skoraj napete, nesrečne in napol izpolnjene ljubezni spremenilo v atmosferske delce in drobce, ki so ustrezali okolju, ki smo ga gledali skozi stekla.
In to okolje je bilo skupek v neskončnost ponavljajočih se podob, ki se bodo ugnezdile v um vsakega od nas, ki je kdaj sedel za tistimi stekli. Podobe pa so bile nekako takšne: slabo razsvetljena izložbena okna, oddaljujoča se v mrak, in pred njimi, na stebrih elektrarniškega bloka, mozaik, sestavljen iz črnih kvadratkov, podobnih luskinam s kačjega hrbta, ki pa je z razdalje neviden in deluje kot monolit, redki avtomobili, še redkejši mimoidoči, kiosk, ki je, medtem ko smo rasli, spreminjal svojo namembnost. Za vso večerno melanholijo pa je kot žrelo, ki se ga bežno zavedamo, a ga nekako potiskamo na stran, v podzemlje, stalo nespremenljivo dejstvo: ponedeljek, ki čaka na svoje nemočne žrtve.
Kraj, ki mu je k ponovnemu utelešenju v mojem duhu in hkrati tudi k prvotnemu obstoju v davni resničnosti pomagala glasba (nekakšnemu zavedanju, da ga imam pred očmi in ga lahko uporabljam), je imel čisto eksotično ime. Imenoval se je Zanzibar.
Za tem imenom se je v resnici skrivala slaščičarna Mignion, ki pa jo je eden lokalnih besednih ekvilibristov prekrstil, ji dal, zaradi temnozeleno-rožnatih tapet, ki so spominjale na džunglo ali pa sceno iz danskih hardcore pornografskih filmov Colour Climax, skrajno bleščeč naziv. Poosebljenje tople vlažnosti: Zanzibar.
Zanzibar pa je sredi imen gostiln, pravzaprav je šlo pogosto zgolj za vzdevke, deloval kot pravi rajski otok, saj so se druga imena precej togo držala in oklepala pravil, ki jih je z vso resnostjo določalo in narekovalo okolje.
Imeli smo hotel Rudar, pa gostilno Stadion, ki se ji je tudi reklo Rudar, pa Dimnik, ki pa že spada v vrsto gostiln, ki so se imenovale po priimkih lastnikov, Šoper, Španc in podobno. Ampak če je lokalna mularija sosesko, ki se je sicer uradno imenovala Kešetovo, prekrstila v Brooklyn in na vhodu vanjo postavila napis s tem imenom, ki se je ohranil leta dolgo, zakaj se ne bi potem mala slaščičarna iz Migniona v zavesti lokalnega prebivalstva za vse večne čase spremenila v ekvilibristično besedno čarovnijo, v Zanzibar?
* * *
Prostor v Zanzibarju, ki so ga odprli v zgodnjih sedemdesetih in se je držal najbolj moderne in mondene trboveljske trgovine, šlo je za ekspozituro ljubljanskega Centromerkurja, ki se je v medčasu že preselil v pozabo in spomin, je bil majhen in ekonomičen.
Kar so gostje lahko videli in obiskovali, so bili dve sobi in stranišče, pa seveda majhen, zastekljen hodnik, ki je notranje ozemlje razdelil na dve kraljestvi. V prvi sobi, prvem kraljestvu, so bile vitrine in pult in police z vsemi slaščičarskimi pritiklinami; poleti sladoled, torte in preostali posladki vse leto. Posebnost tega prostora je bila, da se je velikih stekel držal nekakšen ozek pult, na katerega se je bilo mogoče nasloniti, in kar je še pomembnejše: nanj je bilo mogoče položiti pijačo.
Kot na vsakem rajskem otoku so se v Zanzibarju seveda dobila sredstva, ki so spreminjala stanja zavesti, sredstva, ki so poglede skozi okno naredila bolj barvite, kalejdoskopsko razpršene in pogovore bolj živahne, iskrive in tik pred zapiralnim časom skoraj prasketajoče.
Sredstva so bila večinoma legalna: alkohol v različnih izpeljankah in v enormnih količinah, kar je še en davek lokalni tradiciji. (Popivanje v Ljubljani se mi je v primerjavi s popivanjem v Trbovljah vedno zdelo kot namakanje jezičkov v male kozarčke z likerji.) Le včasih kakšen hašiš, ki ga je golob pismonoša prinesel iz hanzeatskega kraljestva. Ampak ta se ni konzumiral v prvem prostoru, kjer so bile vedno prisotne natakarice, ki so imele funkcijo in zadolžitve pazljivih slovenskih mater in so na ta način in v takšnem tonu, materinskem, včasih rahlo karajočem, a hkrati toplem, komunicirale in ravnale z obiskovalci in jim, če je prišlo do izgredov, ki so bili sicer redki, dajale potuho in jih varovale.
Kajenje hašiša je bilo bolj legenda, sporadična aktivnost, kot so sporadični preleti kometov, ko zremo v nebo in opazujemo njihove svetleče se repe. O njem so se širile informacije po ustnem izročilu in nekako demantirale tezo o svinčenih sedemdesetih in občanih, ki naj bi živeli v ječi narodov. Legenda je seveda spadala v čas pred mojo, ali našo, »zasedbo« Zanzibarja.
Hipna preselitev Amsterdama v Trbovlje se je dogajala v drugi, večji sobi, drugem kraljestvu, kjer so bile tri nizke klubske mize in njim pripadajoče oblazinjene klopi z naslonjali, kot nekakšni nizki kavči, na katere se je lahko stlačilo tudi po nekaj ljudi na vsakega. Te mize so stale na izložbeni strani slaščičarne, ob velikem oknu. Nasproti mizam, ob steni, pa so bili še trije visoki pulti.
* * *
Preden smo prišli v Zanzibar, smo se premikali po drugačnem mraku in plavali skozi drugačno poplesavanje cigaretnega dima, ki so ga kot sledi v mraku puščale iste vrste cigaret, in z rokavi smo s pultov in miz brisali pijače z istim okusom, kot so jih stregli v Zanzibarju, a so bile v resnici drugačne, ker so jih točili v drugih čumnatah in prostorih, v katerih smo morali prebiti točno določeno število ur, da bi bili pripravljeni vstopiti v metaforo tropskega paradiža.
Hodili smo v Kegljišče, kjer smo igrali mehanske fliperje in ročni nogomet, hodili smo k Psom. Morali smo zapustiti neke predele svojih življenj in družbe, ki so jim ta življenja pripadala. Morali smo se ozirati čez ramo in gledati, kako za nami zaostajajo obrazi prijateljev, ki so nas spremljali vzdolž poti, ki so jo sproti trasirali dnevi, ki so se spuščali v naše dneve. Morali smo postati dovolj zreli, da smo lahko prestopili prag tega trboveljskega Šumija, ki pa je bil v resnici neka hibridna dvoživka, kajti ni bil samo Šumi, bil je hkrati tudi Platana. Zaradi omejenega števila lokalov je živel dvojno eksistenco, dvojno življenje, kar se v Ljubljani, kjer so bile meje med različnimi klientelami strogo določene in zarisane, ni dogajalo.
V prvi sobi, ob šanku, tam med tortami in posladki, se je zbirala in postopala klientela, ki bi jo lahko kdo po pomoti, ali pa namerno, teleportiral iz ljubljanske Platane. Druga kasta, starejši fantje, ki jih niso zanimali temačne atmosfere in dialogi iz Scottovega Iztrebljevalca, ne stavki iz romanov Hermana Hesseja, ne vrste letal, ki so sodelovala v bitki nad Pacifikom, ne tipi in postavitve tankov v bitki pri Kursku, ne groteskna resničnost Šijanovih filmov, kot so zanimali nas, ne vsa glasba, ki nam je v veliki meri nadomeščala šolo in včasih tudi resnično življenje.
Bili so bolj prizemljeni, realni, praktični, karkoli naj bi že to pomenilo. Njihovi pogovori so ostajali skrivnost. Nekateri že poročeni, imeli so avtomobile in na nas so gledali zviška, z nezaupanjem, mogoče tudi z rahlim zgražanjem, ki se je tu in tam preobleklo v mrmrajoče zaničevanje. Težko bi jih imenoval šminkerji, mogoče so bili neka predhodnica šminkerjev, njihov paralelni svet, a brez kmečkih dodatkov in z več stila.
V drugem prostoru, trboveljski izpeljavi Šumija, pa so se zbirali tisti, ki so jih zanimale prej omenjene stvari – identifikacijske točke neke generacije, obcestni kamni na poti v odraščanje, intelektualni pogovori, ki so se včasih samo prenarejali in se delali, da so intelektualni pogovori, saj so se v teku popoldneva in v zgodnjem večeru hočeš nočeš začeli preoblačiti v pijansko blebetanje, pa tudi pogovori, kjer se je sublimno in z nekim nezgrešljivim lokalnim humorjem, ki je včasih jasen in razumljiv samo ljudem, ki so se leta dolgo hranili z onesnaženim zrakom in solidarnostjo in trmo, ki je bila sposobna spreminjati svet, opravljalo najpravičnejšega od vseh sistemov.
Tam so bila omizja srednješolcev in študentov in faliranih študentov in tam so bili lokalni friki in še kakšen osebek, ki je po pomoti zašel v prostor, ki ga je od ulice in pločnika ločevalo veliko izložbeno steklo. In tam je bilo seveda veliko pomanjkanje punc, ki smo jih iz čisto neznanih in skrivnostnih razlogov lahko srečevali samo v šoli in občasno na ulici in včasih v lokalni diskoteki, ko se je iz mraka do naših oči kot snop slepeče svetlobe odbila njihova naravnost epifanična prisotnost. In tam smo odkrili novo pijačo, absolutni super hit prehoda iz sedemdesetih v osemdeseta – Vecchio Romagno.
* * *
Celo danes, ko imam občutek, da o stvareh govorim in gledam nanje iz nekega drugega življenja, druge inkarnacije, se natančno spomnim dneva, svetlobe v tem dnevu, vonja, ki je gospodaril zraku, vremena, tega, kako sem bil oblečen, pravzaprav vsega, kar me je obkrožalo, ko sem prvič vstopil v Zanzibar.
Bil je osmi marec, leto 1979. Nenavadna toplota se je razlezla po ulici in dolini in nam šepetaje in v ponovitvah naročala, naj se znebimo zimskih oblačil. Hodil sem v prvi letnik srednje. Iz garderobe v šoli ali pa na poti domov so me pobrali fantje iz višjih letnikov, očitno sem jim moral biti nekako simpatičen, nekako se jim je zdelo, da sem že zrel za pripravnika za staž mladega intelektualca, ki v torbi – v žargonu imenovani bosanska cajna – nosi kakšen predpotopen primerek Baudelairovih Pesmi v prozi in doma do nezavesti posluša Jefferson Airplane in druga psihedelična čudesa z zahodne obale. To je bilo v času, preden so friki konvertirali v pankerje in preden se je skupina Laibach obrnila proti stezicam in potem svetovne slave.
Povabili so me, naj grem z njimi v Zanzibar. Ne vem, ali je bil Zanzibar zame ravno mit, a vem, da do osmega marca leta 1979 nikoli nisem prestopil njegovega praga. Šli smo v sobo, kjer je bilo mogoče zleknjeno sedeti (oksimoron) na nizkih klopeh, surogatih kavčev. Naročili smo deit. Iz bosanske cajne, ki seveda ni bila moja last, se je prikazala steklenica vodke in zakrožila po zraku in svojo vsebino dodala vsebini deita v kozarcih. V natančnih presledkih je vajo nekajkrat ponovila. Kaj smo govorili, se ne spomnim. Verjetno sem zaradi statusa pripravnika in občutka, da so vsi pametnejši od mene, samo molčal in poslušal. To se mi dogaja še danes. V sonce in svetlobo sem se podal rahlo omotičen. Ne ravno pijan, rahlo omotičen. Ne trd. Mehek.
Doma sem mami voščil za dan žena. Čeprav sem bil pivsko vzgojen v mitu, da se vodka okolici ne izdaja, me je mama zavohala. Bila je zgrožena. A konspirativno sva sklenila sporazum, da prekršek ne gre na višjo instanco, do očeta. Za nameček pa sem v Zanzibarju pozabil še čisto nove Pumine športne copate, ki pa so me ob vrnitvi na kraj iniciacije čakale točno na mestu, kjer sem jih odložil, preden je steklenica vodke v zraku začela izvajati svoje zgodnjepopoldanske akrobacije. To, da jih ni nihče vzel, bi mogoče lahko imenovali navada socializma.
* * *
V Zanzibar sem redno zahajal več kot desetletje. Verjetno ni v moji nenapisani Zgodovini posedanja po zakajenih prostorih, kjer strežejo tudi pijačo nobenega drugega lokala, v katerem bi prebil toliko ur, dni, mesecev in let. Seveda sem eksotični paradiž občasno izdal, ga prevaral, zamenjal za drug lokal; recimo za Pivnico. A Zanzibar je vedno ostal tista središčna točka. Moj lokal. Moje privatno gostilniško vesolje z vsemi planeti in pripadajočimi sateliti, kjer smo tudi brez današnjih oblik in načinov komunikacije točno vedeli, koga bomo srečali in kaj bo sledilo. Takšen status je po moji preselitvi v Ljubljano za bistveno krajše časovno obdobje dobila Galerija ŠKUC na Starem trgu.
Prostor je tudi po tem, ko smo prenehali biti najstniki, ohranil prvotno delitev, ki jo je določalo načelo: ti spadaš med torte, ti pa za nizke mize. Osnovne teme pogovorov se niso spreminjale, le čas in moda, ki jo je prinašal s sabo, sta dodajala svoja znamenja in navade. Psihedeličnemu rocku in ECM-jazzu so sledili U2, The Cure, This Mortal Coil in drugi bendi iz osemdesetih, Ridleyju Scottu in Slobodanu Šijanu sta sledila Scorsesejeva Idiotska noč in Jarmuschev Izven zakona (Pod udarom zakona), Hesseja so zamenjali Charles Bukowski, Henry Miller in Venedikt Jerofejev, le druga svetovna vojna je ohranjala in trdno držala svoje položaje, čas za reinterpretacijo zgodovine se takrat še ni začel. Okostnjaki so ostajali v omarah. In naše besede so, v nekem samo nam znanem sferičnem vesolju, večer za večerom reševale svet in ga ohranjale v tečajih in ravnovesju.
Tudi ko sem se odselil iz Trbovelj, sem ob vikendaškem vračanju na rodno grudo občasno še zahajal v Zanzibar. A čedalje redkeje. In tudi tista magična avra Zanzibarja je nekako začela bledeti, še bolj pa je bledela moja pripravljenost za posedanje po lokalih. Brez zaporedja kozarcev, ki bi mi spremenili stanje zavesti, je to postalo precej dolgočasno in me je hitro utrudilo. Čutil sem, da nimam več v svoji lasti tiste dobro znane evforije in tistega pričakovanja velikega dogodka, ki ga praktično nihče ni znal pojasniti in opisati, a smo ga vsi čakali in se ob tem, filozofsko rečeno, ne zavedali, da je pot pomembnejša od cilja.
Pred leti, ne vem točno, kdaj, je Zanzibar nehal obstajati v obliki, kot sem ga poznal, ko sem prizadevno vadil, da bi postal gostilniški maček. Prva soba, ekvivalent Platane, tista, kjer so imeli svoje zborno mesto lokalni frajerji, je postala obrat za hitro prehrano. Druga, ekvivalent Šumija, pa je postala čisto običajna slaščičarna.
* * *
Glasba, ki je nadomeščala besede in se je začela tam, kjer jih je zmanjkalo, je v mojem duhu bila in ostala glasba skupine Incredible String Band (danes bi bil to Max Richter ali pa Olafur Arnalds). Še najbolj me na moje najstniško posedanje v Zanzibarju spominja plošča Earthspan, ki sem si jo izposodil neke davne jeseni, ko sem se ogrinjal v nesrečno zaljubljenost, in pa komad Saturday Maybe; tista napol izpolnjena ljubezenska zgodba, katere tekst sem, ker sem narobe slišal verze, prilagodil razgledu, ki me je pričakal, ko sem se skozi počasi dvigajoče se kačice in stebričke dima ozrl skozi okno slaščičarne. Tam sem seveda vedno naletel na slabo razsvetljena izložbena okna, oddaljujoča se v mrak, in pred njimi na stebre elektrarniškega bloka, mozaik, sestavljen iz črnih kvadratkov, podobnih luskinam s kačjega hrbta, ki pa je z razdalje neviden in deluje kot monolit, redke avtomobile, še redkejše mimoidoče, kiosk, ki je, medtem ko smo rasli, spreminjal svojo namembnost.
In tam sem vedno naletel na nedeljo. Na nedeljski večer, ki je s svojo močjo izbrisal vse druge dneve posedanja v Zanzibarju, na nedeljski večer, ko smo se poslavljali od vikenda in so se nam ob poznih popoldnevih pridružili takratni prijatelji, ki so s sabo prinesli prtljago, saj so bili namenjeni na enega od večernih vlakov, ki so vozili v neskončno oddaljeno Ljubljano. Verjetno na vlak, ki je peljal nekaj čez osmo uro, kajti Zanzibar se je redno zapiral ob pol osmih.
In naletel sem tudi na neki občutek trajanja, čisti občutek mirovanja, ki je bilo včasih skoraj naše notranje bitje. Naletel sem na tisto združenost z njim, ker je bil del naših teles. Ali pa vsaj prevara, ki se je zdela kot del naših teles. In v katero smo seveda sami od sebe in brez vprašanj verjeli. Ali pa verjamemo zdaj, ko smo se oddaljili in ko smo, vsaj nekateri, našli pepel besed, ki jih je včasih nadomeščala glasba.
A kaj, če je vse to prevara? Čisto ustvarjanje mitologije, uporaba zgodovine za lastne potrebe? Kaj če celotna zgoda s slaščičarno Zanzibar bolj kot nekemu občutku trajanja, ki se preliva v mirovanje in ga, vsaj zame, lovijo komadi o davni Angliji, dosti bolj pripada nečemu bistveno bolj domačemu, komadu skupine Buldožer: Ulica je prazna … nedelja, popodne ... / Vidim te u izlogu … jeftinih slatkiša ...?
Vendar v to ne morem verjeti, to ni moj svet. Moj svet ni tako profan, enoznačen in vsakdanje fatalen, moj svet je svet visokonedeljske večerne melanholije, za katero čaka ponedeljek na svoje nemočne žrtve. V tem čakanju in trepetu pa je nekaj zlatega in sladkega.
