Del slovenske kulturne sivine je gotovo povezan s takšno in tudi drugačno nekulturnostjo vsakršnih »vrhov« – ideja, da naj se javni zavodi krčijo za en odstotek, torej tudi javni orkestri, je več kot smešna. Orkester ima dve flavti, če ima samo eno manj, ga ni več, podobno je tudi s kontrabasi – s sedmimi namesto osmimi je mogoče preživeti, s štirimi pa nisi več simfonični, ampak komorni orkester. Toda za en del sivine so deloma odgovorni tudi glasbeniki sami – vsaj tokratni koncert namreč ni zmogel prestopiti povprečja in zaspane dolgočasnosti.
Tako se je že začelo z Elgarjevo inštrumentacijo Bachove Fantazije in fuge, ki zdaj v nekoliko bolj bohotnem orkestrskem plašču skoraj prikriva svojo glasbeno substanco: namesto da bi na plan prišla gosta polifona igra, glasbeni stavek bolj teži k hipnemu brezvsebinskemu veličastju. Tudi simfonična izdelava partiture ni bila poglobljena, temveč bolj eksekucijska.
Večjo težo je zato dobil solistični nastop mlade violinistke Tanje Sonc v Prvem violinskem koncertu Sergeja Prokofjeva, ki očitno postaja paradni konj slovenskih violinskih virtuozinj. Tanja Sonc ga tehnično mojstri, pri čemer želi biti natančna, tudi goste pasaže skuša izigrati v popolnosti in se nasploh v svojem tonu nagiba k mehki eteričnosti. Toda koncert Prokofjeva zahteva tudi bistveno »težje« tone, solistično robatost in ekscentričnosti, željo po subjektivnem prezentiranju, morda celo nastopaštvu. Sončeva se je torej koncerta lotila študiozno, a še ni zares prestopila v solistično maniro, pri čemer glasbi ni bila v oporo niti simfonična spremljava, ki se je zadovoljevala s pasivnim ozadjem, namesto da bi jasno začrtala ritmične in barvne okvirje partiture.
Prav zaradi slednjega ni bilo v nadaljevanju koncerta z Elgarjevimi Enigma variacijami pričakovati kaj presežnega. Bolgarski dirigent Petko Dimitrov je orkester bolj kot ne varno peljal na sprehod po partituri. Tako je že predstavitvena tema ostajala neizoblikovano izgubljena, podobno pa velja tudi za sledeči variacijski niz, iz katerega so kot mesta otoplitve pogledali predvsem izstopajoči orkestrski soli (klarinet, viola, violončelo), drugače pa je prevladovala izvajalska enakomernost in tudi kakšna zvočna robatost. Dimitrov si je konec zamislil ustavljajoče bleščeče, a takšen finale je izzvenel bolj kot češnja na sicer nesladkani torti. Tarnanje o izgubljenem poslušalstvu in zanimanju za klasično glasbo bo treba začeti pri samospraševanju o lastni strasti do glasbe.
