Abonma Slovenske filharmonije je naslovljen Stravaganze; zaželeno osvežitev naj bi prinesle »skrite« posebnosti zakladnice. A skladatelj Bernhard Romberg se je zdel v zvodenelosti med mozartovskim zgledom in czernyjevskim polnilom izvlečen iz kabineta čudes. Njegov Koncert, poln solističnega ornamenta (z nespremenljivim filigranskim tonom ga je nadrobil flavtist Michael Martin Kofler), je postranski zastopnik postranske (briljantne) podzvrsti. Pomenljivo se je ujel z Vilinskim detetom – navsezadnje se je tudi to rodilo za sprotno, pač glasbenogledališko porabo. Mihevčev preprosti odsev Webrovih uvertur je spodobna skladba, imitativno razkazovanje njene tematike pa so izvedbeno kazile ritmične ohlapnosti orkestra.
Ta je ob sklepu večera zašel v pretirano spodobnost, v nivelacijo stavka, iz katerega bi moralo v naraščajočih vrhuncih švigati radostno občutje. Od Uroša Lajovca tudi sicer nismo dočakali prenosa partiturne celote v čutno napeto arhitektoniko. Vrtela se je pedagoško skrbna Eroica brez Beethovna (njegovih izostrenih ritmičnih sporočil, boja med drznim upom in bolečino, zmagovitega končnega izbruha) – kot da bi tudi njo ustvarila Romberg ali Mihevec, obenem pa bi poustvarjalski duh in gon obtičala v kakem cesarsko-kraljevem času oziroma deželnem središču. Skratka, »stravagantni koncept« bi nemara obstal, če bi ga nadgradil izvedbeno živi Beethoven; tako pa je deloval kot starinarna.
Po drugi strani ni nič manj umesten odpor do programiranja, ki ni bilo zmožno spregledati »inovativne« sprevrženosti, kakršno globalno uteleša Cameron Carpenter. Kar je bilo ponujeno ob odprtju srebrnega cikla, utegne (p)ostati največji spodrsljaj sezone – kaj slaba je tolažba, da se »orgelski mag virtuoznega spektakla« (prirediteljeve besede) prodaja tudi v veliko pomembnejši centrih, kot je Cankarjev dom. Ta je tokrat v želji po prenovi tradicionalnih oblik muziciranja povsem zašel: glasbo in »stroko«, ki iščeta presečno lepoto med idejo in enkratnostmi razpoložljivega svetovnega sklada (da ne zapišem zapuščine), je prepustil protiglasbeni skrajnosti – kibernetsko podprti frankensteinovski zvočni pošasti.
Ob basovskem rohnenju, neštetih efektih, ondulacijah in umetnih dodatkih, v katere je Carpenter drugega za drugim potapljal svoje komade (brez posebne razlike med Bachom in Souso), s pedalnim ekserciranjem, ki je delno zasenčilo njegovo ročno spretnost, sem se počutil kot na obnovi kakega »gotskega« filmskega hororja. Posvetilo se mi je, da je Carpenterjeva osebna prisotnost ob računalniško-sintetizatorskem superstroju (ki bi lahko najbrž igral tudi sam) nujno potrebna za učinek predstave, namenjene egu nastopajočega. Pa še izplača se takle potujoči oziroma – novodobno zapisano – mobilni biznis.