A kaj kmalu se oralni tradiciji petja in pripovedovanja v najstarejših kulturah pritakne zapis. Za zdaj velja, da prva, tako imenovana protopisava seže 6600 let pred naše štetje na Kitajsko, s starim vekom pa že nastanejo različne pisave različnih kultur. S pisavo zapisano postane trajno, postane pričevanje za nekoga drugega, tudi za prihodnje rodove. Latinska beseda litera (tj. črka, pisava, zapis, pismo) že na ravni besede kaže, kako so Rimljani razumeli literaturo: to ni glas, pripoved, ampak znak, nem, vklesan, nespremenljiv, neuničljiv (dokler ljudje ne znorijo in ne uničujejo tako klinopisov kot knjižnic), kmalu tudi avtorski, ki pa mu življenje podeli šele tisti, ki ga prebere, bralec. Recitirana pesem je skozi zvok (tudi) materialna, zapisana je neobstoječa, če je nihče ne raz-bere.
Vzpostavitev književnosti (tudi v slovenščini jo že z besedo vežemo na knjigo, na gutenbergovsko obliko zapisa, ki jo je prinesel izum tiska) izrine veliko bolj neulovljivo oralno tradicijo v drugorazredno »ljudskost«, ki tako obvelja za nosilko etničnega, ljubiteljskega. Oralna dediščina, ki se ji je najprej skušala oddolžiti romantika, v 20. stoletju pa tudi antropologija, je tako preživela predvsem skozi zapise za otroke in ljudsko glasbo, ker je prenos od ust do ust enostavno prešibek. Tudi Sokratova razmišljanja postanejo univerzalna referenca šele, ko jih Platon zapiše. Akademija postane možnost proučevanja zakladnice znanja, ki ni več odvisno le od ustnega izročila.
Ob dolgoletnem spremljanju pesniškega festivala Vilenica mi je večkrat prišlo na misel, da bi si nekateri avtorji naredili uslugo, če ne bi sami prebirali svojih pesmi (tudi če to od njih zahteva organizator). Njihovo momljanje, nervozno brzenje čez lastne stihe ali pa patetična vznesenost je bila za nekoga, ki je prej pesmi prebral, hudo razočaranje. In obratno: nekaj, kar se je na papirju zdelo tako tako, je živ človek spremenil v izvrsten performativni dogodek. (Saj to vsi poznamo, če ne drugače, ob 8. februarju, ko se nam na Prešernovem spomeniku recitatorji na vse krplje trudijo približati/priskutiti Zdravljico.) Še posebno pa je vedno vžgala zapeta poezija, pa naj je šlo za šanson ali koral. V tem imamo Slovenci nekaj zares odličnih pesnikov, med katerimi je bil kralj zagotovo Dane Zajc, ki je na stol pribil tudi človeka, ki je do tedaj poznal le tisti lepi stih: Oj, Marička, ti jo 'maš... In potem so tu Svetlana Makarovič, pa Marko Brecelj, pa Jani Kovačič, Tone Škrjanc..., ki znajo svoje poezije tudi peti, pa Strniša, Menart in drugi, ki so besedila pisali za glasbenike. S uglasbitvami se poezija vrne nazaj v od bralskega kroga veliko širši krog ljudi; in tako imajo tisto »čez tisoč let, ko naju več ne bo« cele generacije zapisano v kulturnih genih, ne da bi kdaj slišali za Gregorja Strnišo. Kajti glasba je izjemno močen medij, deluje na vse čute, od muzike ljudje medlijo, vreščijo, padajo v ekstatična občudovanja, plešejo, kot bi jih z verige sneli.
In ja, Bob Dylan je bil tak bard, tak avtor, ki je ujel duha svojega časa, našel svojo izvrstno poetično govorico, ki ji je znal najti glasbeno formo. Ni bil edini, sploh ne, a veliko tovrstnih glasbenikov je v drugi polovici 20. stoletja umrlo mladih, veliko pa jih je imelo to nesrečo, da niso bili del anglosaksonskega sveta (in njegove promocijske mašine) in so ostali »lokalni« ne glede na kakovost. Seveda se natanko to dogaja tudi s »knjižnimi« pesniki, na katere v mladosti niso poskakovali člani stockholmske žirije, ker jih enostavno ni bilo v njihovem zornem kotu. Če kdo, potem poraženca te letošnje nobelovske izbire nista Roth ali Murakami, ampak pisatelji »malih« književnosti in Afrike. In če kaj, potem ta letošnja izbira ni nikakršna zavrnitev domnevnega akademskega »elitizma«, saj avtorjev že dolgo več ne »ustvarjajo« akademiki, ampak velike založbe in njihovi marketinški strokovnjaki, predvsem psihologi, ne pa literarni teoretiki. Ti iz »doktor romana« naredijo »izjemno literaturo« (primer Elene Ferrante), bisere pa prezrejo; tako kot glasbeno ustvarjanje tudi literaturo »selekcionirajo« prodajni oddelki – na škodo obeh. Če kaj, potem se je bati, da je ta domnevni antielitizem, ki je ustoličil pesnika, ki ga brez glasbe ne bi bilo, predvsem znak antiitelektualizma časa, ki se mu več ne da brati knjig, ki so pretežke ali »pretežke« za na plažo.
