Že samo ta avtorjeva ugotovitev spodjeda enega velikih mitov, saj je ob vsej zgroženosti nad nacizmom pogosto navzoča tudi neka neizrečena fascinacija nad brezhibnim in neskončno učinkovitim delovanjem tega perfektnega ubijalskega stroja, fascinacija nad pedantno nemško naturo, ki deluje sistematično, natančno, trezno... Do nasprotnega sklepa so Ohlerja pripeljale raziskave doslej še neznanih dokumentov, ki razkrivajo, da je bil režim, ki ni poznal ne usmiljenja ne spanja, strahovito zadet. Pri tem ni šlo le za drogiranje Hitlerja, mnogi drugih vojaških poveljnikov in na tisoče vojakov, ampak za pravcato weimarsko kulturo »bežanja pred resničnostjo«, nekakšen zapozneli romantični odmev, ki je pokonci ni držalo kakšno svetobolje, ampak predvsem povsod dostopna ponudba raznovrstnih mamil.
V Berlinu so jih prodajali na uličnih vogalih. To je omogočala cvetoča nemška farmacevtska industrija, tedanja največja svetovna izvoznica opiatov in zdravil. In seveda naivna vera zdravnikov v njena odkritja. V ZDA so že v začetku 20. stoletja odvisnike od kokaina zdravili s tedaj novim revolucionarnim nemškim izumom – heroinom. (Danes se to sliši kot črni humor.) Kar 40 odstotkov medvojnih nemških zdravnikov naj bi bilo odvisnih od morfija. Berlin je bil nekakšna eksperimentalna prestolnica Evrope, kjer so v kinu kazali filme o kokainu in morfiju, igralka Anita Berber je na primer za zajtrk spila mešanico belih vrtničnih listov, kloroforma in etra, reklame so pozivale ženske, naj pojedo dve do tri »čokoladke«, da bodo lahko brez muk opravile gospodinjsko delo – in tudi shujšale.
Znano je, da je bil odvisnik Hitler, a zdaj je jasno, da mu je njegov zdravnik (ali bolje diler?) Theodor Morell sprva injiciral vitamine, pa preparat iz neke bakterije, potem živalske hormone, potem kmalu večkrat na dan inačico heroina, ki ga je spravljala v evforično stanje in jo je kombiniral s kokainom proti ušesnim težavam. Nato pa je prešel na novo drogo, metamfetamin (danes je to znana rekreativna droga crystal meth), ki so jo v Nemčiji izdelali po navdušenju nad učinki ameriškega amfetamina na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu. (Danes se temu reče doping.) Morellovo »zdravljenje« so Nemci vsilili tudi Mussoliniju; bil pa je tudi zdravnik Leni Riefenstahl. Če omenjene tri »paciente« (pacient A je bil Hitler) uzremo skozi to luč, so njihovi besni nastopi, vpitje, neskončna »energičnost« in obsesivnost naenkrat čisto nekaj drugega kot zgolj »značaj«.
Nova droga je pripomogla k mitu o Hitlerju kot nadčloveku, ki ne potrebuje spanca in noč dan in dela v dobro domovine (»Nemčija, prebudi se!« je rjovel), hkrati pa so nacisti odvisnost od klasičnih mamil začeli povezovati z Judi, ki naj bi bili po naravi nagnjeni k odvisnosti. In seveda so meth že leta 1939 jemali vojaki na fronti; Henrich Böll, kasnejši pisateljski Nobelov nagrajenec, je v pismu s fronte rotil starše, naj mu ga pošljejo za zmago nad najhujšim sovražnikom – zaspanostjo. Prav spanec je kot sovražnika nemške zmage detektiral tudi dr. Ranke, tisti, ki je vojake imenoval »animirani stroji«.
Po Ohlerjevih razkritjih Nemci nikoli ne bi zmogli tako imenovanega Blitzkriega, napada na Francijo čez visoke Ardene, če ne bi bili vojaki s pomočjo droge zmožni ob vseh naporih ostati budni tri noči zapored. Zadeti so bili tudi poveljniki v tankih, Rommel in kompanija (za vzhodno fronto je bil za odpravljanje slabosti ob streljanju tisočih in tisočih otrok in žensk, kot piše Johnatan Littel v knjigi Sojenice, očitno bolj primeren šnops, bolj »akulturiran« z lokalno vodko). Splošno znana pa je uporaba drog v vojni postala šele z Vietnamom. Tudi nedavna jugoslovanska vojna je delovala na isti pogon, ki vojakom omogoča izjemne napore in paraliziranje vesti.
Vrhunec nacistične zlorabe drog, ki so jih sicer testirali v Sachsenhausnu na taboriščnikih, ki so morali s hojo testirati nove podplate vojaških čevljev tako dolgo, dokler niso omahnili v smrt, je bila blodnja leta 1944, da je mogoče vojno še dobiti z mini podmornicami za eno osebo, ki bi po Temzi prodrle v London. V njih so vojaki, ki se sploh niso mogli premikati in so bili povsem brez zveze z zunanjim svetom, nenehno žvečili najmočnejšo drogo Reicha, kokainski žvečilni gumi, in tako ostali budni sedem dni. Ker pa so doživljali psihotične epizode in se v morju izgubljali, tudi to žrtvovanje ljudi, pahnjenih v samomorilski terorizem, ni prineslo vojaškega obrata.
Ohlerjeva odkritja kažejo povezanost med režimom in farmacevtsko industrijo ter medicino, ki seveda ni govorila o mamilih, ampak o »zdravilih«, ki so služila ekstremnemu aktiviranju ljudi za potrebe države. Ne o uničevanju Drugih, ampak o žrtvovanju svojih, ki jih je oblast najprej povzdignila v nadljudi. Ohlerjeva in druga spoznanja o rabi drog so pomembna nova informacija, a kot tudi sam pravi, nikakor niso odločilna razlaga za ultimativno zlo nacizma. Zlo nacionalizma se napaja tudi iz preštevilnih vrelcev nedrogirane, »zdrave pameti«.
