In točno to je najtežji izziv staršev, ki ga žal mnogi pozabljajo: kako obvladati lastne strahove, da jih ne bi prenašali na svoje otroke. Kako doseči samodisciplino in odgovornost, da v otroka ne vlivamo samih sebe? Ne svojih preferenc (najboljši je pohan šnicl), ne svojih ambicij (hotela bi biti piansitka), ne svojih idej (v gledališče moraš obleči suknjo), ne svojih strahov (begunci so nevarni). Kako mu pustiti, da si sam poišče svoje interese, svoje poglede na stvari in, ja, tudi svoje strahove, brez njih pač ni življenja. Nobenega razloga ni, da bi moral nositi še naše. Še posebno, ker so ti v veliki meri utvare.
Tisto, kar je pedopsihiatrinja skušala povedati odrasli osebi, je, da odraslost pomeni odgovornost, da se krotiš, ne le kadar ti otrok skače po živcih in bi mu hotel odtrgati uhlje, ampak tudi kadar te je strah, kadar ne razumeš ali te kaj razkači. Biti odgovoren pomeni obvladovati svoje strahove, fobije, manije, da ne bi še bolj otežil in zaznamoval življenja otrokom, ki niso doživeli njihovih vzrokov. Jim omogočiti, da v svojem življenju, kjer bodo gotovo nosili svoj kovček nadlog, ne nosijo še naših.
Zdi se, da danes starši tej nalogi ravno v državah, ki so še vedno najvarnejše na svetu, se pravi v EU, niso kos. Ob vsej obsesivni skrbi za otroke in njihovo varnost sami očitno niso zmožni narediti tistega in tam, kjer je najpomembneje: pri sebi, v svoji glavi. Nevrotičnost in anksioznost sta se jih tako polastili, da so začeli verjeti, da se da le z nasiljem ustaviti nasilje.
Neka mlada ženska je pred časom z dvema otrokoma stala na avtobusni postaji, jaz pa kakšnih petnajst metrov stran s psom, starim kot svet, slepim in popolnoma negibnim, naslonjenim na mojo nogo. Ženska je od daleč videla, da pes ni privezan, začela je rjuti, prijela je otroka za roko in ju vlekla proti meni, hkrati pa jima vpila, da pes ni privezan in jima lahko kaj naredi. Otroka sta drgetala od groze in se ji skušala iztrgati iz rok. Šlo je za povsem iracionalno ravnanje, v katerem je uboga ženska svoje lastne otroke nalašč izpostavljala strahu, da bi meni dokazala, da ne spoštujem pravila. Svojo obsedenost (kajti ni šlo za strah, kdor se res boji, se od psa oddalji) je zakrinkano v strah povsem stresala po otrocih, ki so ga privzeli, ne da bi realno nevarnost psa sploh poznali. Kljub temu se bodo verjetno vse življenje bali psov.
In to je strašna moč strahu, še posebno pretiranega, takega, ki je nastal iz drugih razlogov, ki jih ni mogoče tako enostavno prepoznati. Če namreč objektivno obstaja možnost, da bi vašega otroka ugriznil pes ali ubil terorist, pa je ta možnost dejansko veliko manjša od tiste, da bo Ljubljano podrl potres ali bo otroka povozil avto. In vendar še tako skrbni starši ne tulijo ob pogledu na parkiran avto in otrok ob učenju prečkanja ne doživlja travm. Tudi mi smo v otroštvu tekali v zaklonišča, se metali pod mize in se brez škode zabavali. Strah nam ne bi pomagal. Vojna je potem vseeno prišla.
Nočem reči, da terorizem ni realna nevarnost, ampak predvsem je češnja na torti nekega drugega, desetletja trajajočega terorja, ki ga nad ljudmi zganja neoliberalizem. Ni terorizem tisti, ki sprevrača naša življenja, ampak zloraba terorizma v politične namene; s pomočjo medijev. Politika, ki nam v spregi z ekonomijo desetletja spodnaša varna tla pod nogami, tako z oddaljenimi vojnami kot uničevanjem socialne varnosti, je terorizem, ki ga je sama zakuhala, razglasila za svetovno nevarnost, četudi je v primerjavi z njenimi ukrepi nič, ništrc. Kajti če kaj, nas ogrožajo vojne, revščina, naravne katastrofe, posledica ogrevanja planeta, brezperspektivnost. Vse to pa ni posledica samomorilcev, ampak povsem konkretnih odločitev povsem konkretnih ljudi »na vrhu«, tu ni zraven ne Boga ne Zla z veliko začetnico, to je zlahka določljivi en odstotek prebivalstva, ki s pomočjo milijonov malih ubogljivcev naklepno ljudem zamegljuje vzroke in posledice. Če terorizma ne bi zakuhala zahodna politika, bi si ga morala izmisliti orožarska industrija. Ta ima največ koristi od shizofrene politike, ki nenehno govori o varnosti, hkrati pa nenehno nevarno hujska, grozi in pobija.
In, da, prestrašeni otroci, obupane matere, že leta jih gledamo, po televiziji, zgroženi in nemočni. In vendar smo sokrivi, ker smo svojo moč uporabili narobe ali pa je sploh nismo. Ker smo dopustili, da so tiste srednjevzhodne žrtve dobile le fotogeničnost anonimcev, medtem ko smo se šele ob žrtvah v Evropi zavedeli, da imajo imena in priimke.
