Predstava je pravzaprav le pogojno dokumentarna (kolikor je pač begunska situacija resnična sama po sebi), v njej so uporabljena realna imena, a zgolj v obliki prototipa, ni koherentnih individualnih zgodb, ampak njihovi fragmenti, posamezni prizori, na primer ponižujoče zasliševanje prebežnika, so situacijsko pretresljivi, a ne dosežejo identifikacije in ne srhljivosti bližine (pričevanja), ki jo teater lahko zada, zato vznikne pomislek, da bistvene razlike med preostalimi množičnimi mediji in tokratnim gledališkim dogodkom pravzaprav ni. Kolažna estetika uprizarjanja skozi alegorijo zarisuje podobe žičnate ograje, valovanje z arabsko pisavo popisanih golih teles, zamolklo premešča meje erotičnega in pornografskega, prepovedano vstopa v kombinacijo burk in razgaljenega telesa.
Uprizoritev se napaja v trikotnem premo sorazmerju: krivda – cinizem – provokacija. S krivdo poliva nas, gledalce, nenehoma pogreva našo dvolično sočutje/ignoranco do (vzhodnih in evropskih) terorističnih žrtev in vsakič, ko si bomo natočili bencin, naj namesto cene ugledamo število na ta račun pomorjenih na Bližnjem vzhodu. Skratka, krivda je vpisana mimo nas, kot Evropejci smo izvršitelji zločina v sami osnovi in rešitve ni, še najmanj v gledališču. A po vsaki tovrstni izjavi v predstavi se misel ne izpelje v morebitno sintezo, ampak obstane v zraku, česar pa ne moremo razumeti kot svobodno interpretacijo, ponujeno gledalcu, prej izmik kritično-analitičnemu premisleku o izrečenem.
Eden od alibijev takšnega koncepta je tudi vnos dobršne mere cinizma, s katerim se precej operira in v dinamiko predstave vnaša dodaten sloj dojemanja (niz šovinističnih vicev in šale na račun režiserja), ki naj bi nas zmehčal in sprostil z namenom, da naj bi se takoj za tem že zgražali nad našo pravo naravo. Provokativnost se vpisuje v akte, kjer se »zakonsko preseže« uporaba nacionalnih in verskih simbolov. Vzajemno nevzdržno sobivanje katolištva (Jezusa Kristusa) in islama (brezimne muslimanke) se ponazori z njunim »simbolnim združevanjem«, ki ne more biti nič drugega kot posilstvo. Kaj slovensko »agnostično« občinstvo doživlja ob tem in kaj poljsko ali hrvaško, je drugo vprašanje. Naše nasilje, vaše nasilje, ki naj bi bilo navdahnjeno po romanu Estetika upora Petra Weissa, se obenem ne ozira na nujnost gledalčevega poznavanja predloge, si pa iz nje sposoja temeljne iztočnice o razmerju med politiko in umetnostjo, ideologijo in njeno reprezentacijo. Na naslovnici gledališkega lista nas že pričakajo izseki razkačenih mednarodnih kritiških zapisov in nenadoma pomislimo, ali nas (kritike in občinstvo) ta projekt sploh še potrebuje.
