Dare Valič: Na sprejemnih sem lagal kot pes

V obrazložitvi nagrade je nanizanih kar nekaj njegovih izjemnih vlog, od Cronina v Rihardovi umetni nogi do Horacia v Hamletu, od Aleksandra v Aleksandru praznih rok do Vladimirja v istoimenski predstavi. Tu so še filmske vloge v filmih To so gadi, Moj ata, socialistični kulak, pa vse do pred tremi leti nastalega filma Srečen za umret. In tu so še nastopi na televiziji in tu je še glas, ki ga je posodil številnim sinhroniziranim risankam.

Včasih se zgodi, da prebereš objavljeno in si rečeš: Hudiča, sem res to rekel? (smeh)

V Bosni sem preživel vso vojno. Oče je tam dobil službo, a je izbruhnila vojna in je šel takoj v partizane. Midva z mamo pa sva morala na Kozaro, kjer sva dočakala ofenzivo. Priznati moram, da se je nič ne spomnim, bil sem premajhen, ampak hodil sem pa že, tako da mi je ostalo v spominu, da sva šla z materjo potem jest ene kislice, torej je moral biti junij, julij, konec ofenzive. Potem so naju ujeli četniki, tako da sva bila v neke vrste taborišču. Ne vem, kako dolgo, četniki so imeli tudi to grdo navado, da si niso ničesar zapisali, bili so bolj malomarni, Nemci so denimo vse zapisali. Kolikor se spomnim, je bilo meni lepo. Tisto, kar je bilo mami – zdaj si lahko predstavljam – grozno, je bilo meni strašno lepo.

Ja, a o tem času in dogodkih se niti potem, po vojni, nismo veliko pogovarjali. Z mamo sva bila med vojno pri neki četniški družini, ona je morala prisilno delati na polju. Spomnim se, da so imeli dve hčerkici in da sem bil vedno kaznovan, če sta ga onidve polomili. Njun oče me je tepel, da jima je pokazal, kako je to, če jih dobiš, jaz pa sem ju torej prosil, naj bosta pridni. No, potem je bilo konec vojne, prišli so partizani. Pri fotografiranju so nas, shirane majhne otroke, nekam skrili, rejene četniške otroke pa so kazali kot osvobojene, saj so bili lepši in bolj fotogenični. (smeh)

Da, bosanščine sem se navadil v stikih z domačini, na neki način je bil to moj prvi jezik, slovensko pa sem znal, ker sta tako z mano govorila mama in oče. Po vojni smo prišli v Slovenijo, k sreči sem razumel, kaj govorijo. Dobro se spominjam, ko smo prišli v Postojno, k očetovi materi, in tudi prihoda v Ljubljano, kjer je veljalo, da nisi smel pljuniti na pločnik. (smeh) Bosanskemu otroku reči, da ne sme pljuvati? Groza.

Ne vem, kaj sem. Po rodu sem Slovenec, oče in mama sta bila Slovenca, rojen pa sem v Bosni. Poznam veliko Bosancev, rojenih v Ljubljani, tako da smo tukaj zmešani kot sto hudičev.

Kaj pa naj bosanski otrok drugega kot pljune? To se ni smelo, po tleh je bilo zelo čisto! Pa preklinjati nisem smel! Sračkati sem moral na stranišču, ne pa več za grmom. Pa je bilo tako fino, palico si utrgal, se obrisal z njo, ne z listjem, jo nato zakopal v zemljo in markiral svoj teren. To je bilo lepo življenje in tega sem se stežka odvadil, ko sem prišel v civilizirano državo. Ta prehod je bil zame res težak.

Potem sem imel dolga leta še težave z mehkim ć, čeprav je moj priimek s trdim. V Žirovnici sem hodil v prvi razred. Nad tablo je bil Tito, pa Stalin na sredi, in potem Kardelj. Potem pa kar naenkrat na sredini bel flek! (smeh) Nakar smo prišli v Ljubljano in sem se usedel zraven fanta, za katerega so mi med odmorom sošolci rekli, naj ne sedim z njim, ker je bel. Jaz pa nisem vedel, kaj to pomeni, mislil sem, da je bolan, zato sem mami doma rekel, naj me umije, da se ne bom nalezel kakšne bele bolezni. Mi se doma, v partizanski družini, o tem sploh nismo pogovarjali. Ubogi otroci, to je nekaj najgršega, res je kruto, da zasluge ali kazni otroku šteješ po očetu.

Šele kasneje. Vmes sem bil vpisan na naravoslovje in tehnologijo, moral sem znati matematiko. Neslavno leto sem bil tam, ni šlo. Potem sem srečal sošolca iz nižje gimnazije, ki mi je povedal, da je šel na igralsko akademijo in naredil izpite. Predvsem pa je povedal, da tam ni matematike in fizike, zato sem se začel takoj zanimati za ta študij. Odločil sem se, skratka, da bo taka šola brez matematike in fizike ravno zame, čeprav sem že prej čutil, da me tja nekaj vleče.

Ne, nobene predstave nisem imel, tudi v gledališče nisem hodil. Nekaj je bilo v meni, da sem se odločil za to, ne vem, kaj. Na akademijo sem prišel povsem nedolžen, pojma nisem imel, zelo presenečen sem bil, ko sem izvedel, da moraš iti za igralca v šolo.

Ja, očetu in materi sem povedal šele, ko sem bil že sprejet. Oče je bil zelo začuden, bil je tak tehničen tip.

Vem, da sem lagal kot pes. Moral sem lagati, da imam že vse pripravljeno, ker sem se prepozno javil. Iz usmiljenja so potem rekli: hudiča, pa pojdi delat sprejemce. In sem jih naredil.

Drži, mislim, da je njegova beseda veliko veljala, imel je neverjeten odnos do svojega dela, res se je potrudil.

Ja, če si bil preveč mehek ali ženski, te ni maral, več mu je pomenila moška drža, to si moral pokazati. Bog ne daj, da bi tam zacvrčal s kakšnim baletom. Enkrat smo trije – ja, imen ne smem izdati – prišli na vajo malo opiti in je to takoj opazil, druge je poslal ven ter delal samo z nami, mučil nas je in gnal ko hudič. Imeniten je bil, lepe spomine imam nanj!

Res pa je, da sem imel za tekst zelo dober spomin, za sprejemni izpit sem se ga naučil v eni noči, s tem še danes nimam težav, telesno pa sem zdaj bolj šibak, tako da za na oder ne bi bil več. Še vedno pa si takoj zapomnim tekste, verze, kaj šele, če bi imel tak plonkcegelc kot vi … z vašimi vprašanji. (smeh)

Ja, imenitno je bilo, nobene matematike. Potem sem dobil celo študentsko posojilo, ki mi ga ni bilo treba vrniti, ker sem imel dobre ocene, vračalo se je namreč glede na uspeh. Med študijem še nismo smeli zares nastopati, to je bilo še prepovedano, zelo so pazili na to, da ne …

Začela se je brezposelnost – a tisti, ki nismo našli dela, smo takrat v Jugoslaviji veljali za brezdelneže, statistike brezposelnosti niso beležile. V resnici pa smo težko živeli, plačali so nas s tem, kar jim je še ostalo denarja od predstave.

V Kopru sem začel – to takrat niso bila amaterska gledališča, res pa je, da smo igrali zastonj, v dijaškem domu smo živeli in dali so nam nekaj za pod zob. Zraven smo torej morali delati še kaj drugega, da smo imeli za pijačo. Potem sem delal tudi v Trstu.

Bojan Štih, ki je bil takrat direktor Drame, mi je dal priporočilo, da bi takoj, ko pridem iz vojske, dobil službo. Ko sem prišel nazaj, so ga že odstavili, ravnatelj je bil drug, le vršilec dolžnosti, tako sem se v Drami zaposlil šele 1971, ko sem imel že trideset let. Vmes sem bil v vojski; večina fantov je morala služiti skoraj dve leti, če si imel fakulteto, pa le eno. A jaz sem bil tak vojak, ki ni razumel nič, niti jezika, čeprav sem služil v Črnomlju. Ko so mi rekli puška, sem gledal, kaj je to, tako butast sem bil. (smeh)

Butast, ja. In jezen sem bil – s kakšno pravico so mi vzeli leto življenja? Bilo je kot v zaporu. Tisti, ki mi reče, da se je imel v vojski dobro ali da je tam postal moški … dajte ga srat. V zgodovini ni treba iti preveč daleč nazaj, da ugotovimo, da so imeli moški lasulje in pete, ličili so se, pa zato niso bili nič manj dedci. To si ali pa nisi, puška nima nič s tem, zakaj imaš pa pesti?

To ravno ne, sem se pa včasih stepel, če je bilo treba, če je bil kdo nasilen. Gojil sem samo defenziven boj, vojske pa ne maram, sem proti njej, tudi proti naši. Prepričan sem bil, da bomo po osamosvojitvi ena redkih držav, ki ne bo imela svoje vojske. Vojna se je zame končala, ko sem videl, da je šel prvi jugo tank čez naš gartelc, čez angleško travo in rože. Vedel sem, da je konec vsega, Janez ga bo tako vsekal, da mu tudi pleh ne bo pomagal.

Če bi pol vojske, ki jo imamo, dali med policiste, drugo polovico pa med gasilce, bi bil mir. Videl sem tiste posnetke takrat – madona, v kratkih hlačah je bil fant in z nekakšno polivinilasto vrečko, v kateri je imel brisačko, pa je stopil pred tank, da je tisti voznik skočil ven – to so bili hrabri ljudje. Sam nisem hraber, a imam rad hrabre ljudi! Lahko pa je biti hraber v tanku! (smeh) Bodi hraber brez orožja.

Jaz samo upam, da nisem delal nobenih težav. Z vsemi vlogami nisem bil zadovoljen, to moram priznati. Veliko so me silili v komedije, a tak je pač moj značaj, ker sem nasmejan človek. Poleg tega je težje spraviti človeka v smeh kot v jok. Mene navsezadnje bolj veseli, če so ljudje veseli, tudi sam nisem bil jokave sorte. Nekaterih vlog sem bil pa tudi vesel.

Bila je del mojega življenja. Štiri otroke imam, bojim se, da nisem bil najboljši oče. Ravno zvečer, ko bi jim moral prebirati pravljice in jih dajati spat, sem moral v službo. Zelo malo sem se posvečal družini, žena je imela veliko več dela z njimi, so pa otroci luštni.

Upam, da ne. So prijazni, meni niso nič rekli. Poleg tega so vsi štirje zelo dobri in lepi ljudje, glede tega sem imel srečo. Neverjetno je, ko iz tako majhnih ljudi zrastejo tako veliki, dobri ljudje, prav zadovoljen sem z njimi. Dva sta igralca, Nina in Blaž. Pa nimam nobenega vpliva nanje, nobeden od njih me ne bi poslušal, ker so samostojni. Tudi vnukov imam šest, to mi daje veselje do življenja.

Ja, le da jih jaz nisem naredil vedno na isti način. Tako je kot v vsaki službi – vedno imaš nekoga nad sabo, ki išče najlažjo pot do rešitve, in v gledališču si ravnatelj in režiser mislita, da je neki igralec primeren za to vlogo, drugi za drugo. Dobra predstava se začne že pri dobri zasedbi, ta pa je odvisna od marsičesa, tudi od lezenja ne vem kam. Tega pa res nisem počel, kar mi je marsikdaj škodilo.

Vzljubil sem gledališče, a nikoli nisem hodil na tuje predstave. Zdaj še posebej ne, ker spoštujem igralce. Ko sem sam igral, mi je bilo najhujše, ko sem videl, da nekdo vstaja in gre – četudi je šel samo na stranišče. Krivdo sem vzel nase, mislil sem, da sem ga polomil, torej slabo odigral. Zdaj tudi jaz hodim veliko na stranišče in med predstavo igralcem nočem vzbujati negativnega občutka. Zato ne grem.

Ne, nikakor, iz spoštovanja do igralcev, ker je to res težek poklic, v katerem se moraš zelo žrtvovati. Predvsem pa žrtvuješ družino, kar je še toliko slabše.

Ne, igra sama po sebi ne. Morda pogledi na kakšen dramski tekst, a igra ne. Seveda, vsak igralec vlogo odigra drugače, a v glavnem se je spremenil le pogled na gledališče. Gledalci so drugačni, ker je drugačno življenje samo. Če bi moji starši vstali od mrtvih in zdaj videli mobitel, bi se od groze ulegli nazaj.

Jaz imam tako strahospoštovanje do računalnika, moji vnuki pa kot zmešani in brez vsakega pomisleka tipkajo po njem. Vnuki me učijo uporabljati računalnik, kar pomeni, da se je svet grozljivo spremenil. Moja mama je po telefonu, na katerega smo sicer dolgo čakali, preverjala, koliko je ura, in na koncu je vedno rekla hvala. Razlagal sem ji, da to ni potrebno, ker gre za avtomatski odzivnik, pa se je ujezila, da je jaz že ne bom učil.

Smo, a igralcem je že v naravi, da se ves čas pritožujemo; po drugi strani smo nezadovoljni tudi, če vlog ni. Je pa to težek poklic in verjamem, da so igralci utrujeni, tudi jaz sem včasih bil. Najhuje je bilo, ko so šli prijatelji, ki niso bili igralci, zvečer naokrog, jaz pa sem moral v službo. Takrat, ko se gredo drugi veselit, moraš ti v službo – policisti, kurbe in igralci. (smeh)

Prepričljivost mora biti na odru in pred kamero ista, a filmska igra je lažja, ker se lahko kakšna stvar ponovi, na odru pa ni mogoče reči gledalcu – oprostite, bom prizor ponovil. Razlika je velika, a igra je igra, tako v filmu kot na radiu ali na televiziji.

Dostikrat sem bil slab in sem čutil, da od sebe ne dajem vsega, kar bi moral, bil sem slabe volje ali nepripravljen. Tega sem se ves čas najbolj bal, a če ima človek enostavno slab dan, se glede tega ne da veliko narediti. Vsaj ne na odru, v filmu pač. Tudi če kakšne vloge nisem imel rad, sem jo vseeno moral odigrati, toliko samodiscipline sem že imel, ampak me je spravljala v slabo voljo. Če mi je bila vloga všeč in sem jo rad igral, pa sem bil na koncu sezone žalosten, da je konec.

Žal mi je, da moram reči, da je prav resno nikoli nisem jemal. Sam sem vedel, kdaj sem dober in kdaj slab. V mojem življenju je bilo dostikrat tako, da sem delal napake, a sem bil dostikrat tudi dober, na odru ali na ulici. Sam sebi sem najboljši kritik.

Če dobro pomislim, igralec po navadi pretenta režiserja. Kritik pa je tudi samo človek! Ni nujno, da mu je vse všeč, ne moraš ga obsojati zato, ker je človek, ki – kot mi vsi – dela napake.

Slekel se nisem pa nikoli! Aja, točno, Aleksander, ampak sramoto sem skril! Zavit sem bil v neko cunjo, za tiste čase je bil že to greh, pornografija! (smeh) Pa takrat sem bil mlad človek, razvit, danes res nisem za kazat! Mandič pa je gol že na bralnih vajah (smeh), a on je odličen igralec, z njim sem igral v Vladimirju, perfekten je.

Z nagradami je tako, da so lahko tudi krivične. Kar nekaj sem jih dobil, ne po krivici, za dobro delo. A bili so tudi drugi dobri igralci, pa njihova predstava ni šla na tekmovanje, denimo na Bitef ali Sterijino pozorje, zato niso imeli niti možnosti, da bi jo dobili. Ali pa so po naključju ravno takrat igrali v slabi predstavi. Nekaterim se je zgodila velika krivica.

Kar pa se Borštnikovega prstana tiče – naši igralski predniki, ki so si nagrado izmislili, niso napisali zelo natančnih pravil, zato si nagrado danes vsak po svoje interpretira. Mislim, da bi bil zame pravi čas za to nagrado pred desetimi leti, takrat sem se tudi najbolje počutil, nič slabši igralec nisem bil kot zdaj. Morda bi moral biti kdaj tudi sam v kakšni žiriji, da bi proces lažje razumel. Morda res pride do izraza predvsem osebni okus. Zadnje dni mi je bilo ob čestitkah za nagrado najbolj všeč, ko mi je prijatelj napisal: Končno! Takih sporočil sem od različnih ljudi, ki se med sabo niso poznali, dobil mnogo, torej so imeli tudi oni podoben občutek kot jaz.

Priznati moram, da imam precejšnjo tremo. Ko sem izvedel za nagrado, sem najprej pomislil, da ni nikoli prepozno, kar malo sem ošaben, kaj vem, kaj mi je. (smeh) Zdi se mi fino, kar dober občutek je biti nagrajen. Nekaj bom moral povedati ob podelitvi, ne vem še, kaj. Morda se bom samo zahvalil in ne bom besedičil, saj nimam o čem, ali pa bom pobral kaj iz intervjuja, če me boste dobro parafrazirali.