Osamljeni protestnik
Triinštiridesetletni Dan Harper je preteklo sredo kakšni dve uri osamljen stal pred ruskim veleposlaništvom v zahodnem Londonu. Tja ga je zvabil poziv še svežega britanskega zunanjega ministra Borisa Johnsona k javnemu protestu proti sirskim in ruskim letalskim napadom na Alep. Johnson je med razpravo med torkovo izredno parlamentarno razpravo o dogajanju v Siriji dejal, da bi »rad videl demonstracije« pred ruskim diplomatskim predstavništvom, hkrati pa je nasprotoval morebitni uvedbi prepovedi letenja nad obkoljenim Alepom, ki jo je v osnutku resolucije varnostnega sveta ZN že predlagala Francija in naletela na moskovski veto. Harper se je novinarjem opisal za pacifista in budista in povedal, da se pogosto udeležuje protivojnih protestov. Opremil se je s plakatom, ki je pozival Rusijo h končanju bombardiranja, nekoliko razočaran pa ugotavljal, da so ga posamezni mimoidoči sicer v protestni nameri podprli, drugi pa so ga spraševali, zakaj pravzaprav gre. Prepričan je tudi, da je Johnsonov poziv k protestu pred veleposlaništvom upravičen, čeprav je v britanskih političnih krogih naletel na nekaj nerazumevanja. Rusko veleposlaništvo, ki je v neposredni bližini kensingtonske palače, je osamljenega protestnika hitro izkoristilo za porog Johnsonu prek njegovega tvita. Zunanjega ministra pa je vzel na piko tudi bivši britanski veleposlanik v Siriji Peter Ford, ki je dejal, da si ubogi prebivalci Alepa zaslužijo od človeka na takšnem vladnem položaju kaj več od klovnovskega pozivanja k protestom, najmanj pa odločno stališče v varnostnem svetu, da se bombardiranje ustavi. Kaj si o tem misli sam Harper, novinarji niso izbrskali, je pa njegova osamljenost tudi po svoje povedna. Kaže namreč, da nam je vse manj mar za dogajanje, ki smo mu priča iz udobnih foteljev pred televizorjem. A ko politiki pozivajo k protivojnim protestom, bi se morali zavedati, da nas pravzaprav hujskajo k vojni.