Morda bi lahko to misel potisnili celo še dlje in rekli, da so iskali tisto, čemur je francoski filozof Gilles Deleuze rekel »singularnosti«. To so specifične točke napetosti in potencialnosti materije, ki so unikatne pri vsaki stvari. A ne gre za individualnosti, za subjektivnosti, bodisi »performerske« bodisi »gledališke«, za v celoti izdelane, v sebi konsistentne like. Singularnosti so prej obče kategorije, a samo do te mere, kolikor je za ljudi splošno imeti telo – čeprav svoja posamezna telesa vsak naseljuje po svoje in v vsakem odnosu drugače. Singularnosti namreč obstajajo samo v srečevanjih in igri sil. Ravno srečanje in igra pa sta tudi glavna motiva predstave Kaje Lorenci. Ta izhaja iz principov dueta in jih je razvila že v predstavi Zven telesne tišine, v kateri je pred nekaj leti nastopala skupaj z Ivanom Mijačevičem (ki je bil tokrat v tandemu sz3 skupaj z Alešem Zorcem zadolžen za včasih do praga neslišnosti pritajeno glasbo).
Plesalci sedijo med gledalci in polagoma prihajajo na oder – včasih je na velikanskem, popolnoma izpraznjenem odru en sam plesalec in situacija je že kar nerodna. Postopoma se mu pridruži drugi, s katerim se zaplete v plesno kadenco, včasih pa se na odru znajdejo trije ali vseh pet in takrat se zdi koreografska situacija v nekakšnem stroju vzrokov in učinkov, ki jih ustvari njihovo skupno telo, še najbolj formalizirana. Sicer je struktura predstave trhla, obstaja bolj kot nekakšen prostorsko-časovni metronom, ki plesalcem omogoča orientacijo. Ogromno drobnih, igrivih situacij, a tudi neuspelih srečanj in nerodnosti pa neponovljivo vznikne iz odprtosti vzpostavljenih situacij.
V tem smislu je ta plesna improvizacija nekaj popolnoma drugega kot kakšna samozadostna kontaktna improvizacija, saj vedno ostaja močno zavezana nalogam vzdrževanja specifične prezence, ki nikoli ne pozabi na svoje občinstvo. In priznajmo, dosti bolj nerodna je, dosti več je neuspelih srečanj. Včasih je celotna situacija na odru več sekund, celo minut, popolnoma abotna. A kaj ni včasih tako tudi v življenju? In to je tisto, čemur se predstava skozi koreografska sredstva – precej uspešno – želi približati.
