Zdaj že dodobra razvpita koprodukcijska predstava Naše in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića, ki je v minulih mesecih dvigovala prah po festivalih, nedavno razburjala poljsko (nikakor ne samo gledališko) javnost, pred dnevi pa so njeno izvedbo na sarajevskem gledališkem festivalu Mess zaradi medijskega pogroma, groženj in pritiskov nekaterih verskih skupnosti zaprli za občinstvo in jo odigrali zgolj za člane festivalske žirije ter tujo strokovno javnost, bo slovensko premiero doživela nocoj v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Uprizoritev, ki se navdihuje pri romanu Petra Weissa Estetika odpora, tematizira podobo Evrope v primežu begunske krize in na zelo neposreden način razgalja dvoličnost evropske politike, krizo identitete stare celine in naraščajoči fašizem, ki jo vse bolj vklepa – in sicer z namerno reprodukcijo kodov populističnega govora, ki je (tudi) zaradi nekaterih nazornih prizorov v predstavi naletela na hud odpor pri delu kritike in občinstva, izzvala pa tudi ogorčenje politikov.
»Žalitev milijonov ljudi«
O tem, kakšno uprizoritev je – v svojem že znanem provokativnem slogu – pripravil Frljić skupaj z dramaturgom Marinom Blaževićem ter združenimi igralskimi močmi Slovenskega mladinskega gledališča in HNK Ivana pl. Zajca z Reke, še najbolje pričajo odzivi po spomladanski premieri na Dunajskih slavnostnih tednih. »Prizori mučenja, šale o prebežnikih, odpravljanje tabujev, šokantni prizori vseh vrst. /.../ Uprizoritev, ki te ne obogati, temveč zelo razjezi,« je med drugim zapisal neki kritik, drugi pa: »Predstava kar poka od preprostosti in nedovršenosti. Igra je amaterska in dolgočasna, kot v nekakšnem krču se ves čas trudi, da bi šokirala.« »Tako plehkega, nesmiselnega in provokativnega niča na tem festivalu še nismo videli,« je sklenil tretji.
Če sta se avstrijska in pozneje nemška kritika osredotočali zlasti na vprašljivo umetniško vrednost in »vulgarnost« predstave, je na Poljskem nekatere razbesnela predvsem raba določenih motivov in simbolov. »To ni bila nikakršna umetnost, /.../ avtor predstave je užalil na milijone Poljakov in katolikov,« je po septembrskem gostovanju projekta na Festivalu novih dramaturgij v Bydgoszczu zapisala Anna Sobecka, poslanka desničarske stranke PiS. »Najstrašnejši je prizor, v katerem se gola muslimanka dotika svojih intimnih predelov in od tam izvleče poljsko zastavo, potem pa se režiser norčuje še iz Kristusove smrti, igralec, ki igra Jezusa, pa posili dekle, ki igra Arabko.« Anna Sobecka je skupaj s strankarskimi kolegi na policijo podala prijavo zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«, oblasti pa so začele resno razmišljati o tem, da bi ustavile javno financiranje festivala.
Razkrit rasistični diskurz
Videti je, da si teh očitkov Frljić ne žene preveč k srcu; prej se zdi, da jih je pričakoval in da ga zabavajo. »Predstava je za avstrijsko mainstream kritiko pričakovano preveč plakatna, saj v njej izostanejo gledališki kodi, kakršne je ustvaril tisti družbeni sloj, ki mu pripada tudi kritika. In zares bi si želel, da bi mi kdo končno pojasnil, v čem je slabost preprostosti, pamfleta in plakata.«
Režiser, čigar prejšnje predstave, navezane na tematike prostora nekdanje Jugoslavije (izbrisani, umor Zorana Đinđića...), so bile pri evropski kritiki izvrstno sprejete, dodaja, da so omenjeni odzivi pokazali na bolj rafinirano različico starega rasističnega diskurza, ki je določal, »kaj in kako nam je dovoljeno govoriti«. Kritika Evrope je v tem pogledu rezervirana za tiste, ki prihajajo iz Zahodne Evrope. »Nam je dovoljeno govoriti zgolj o Balkanu in njegovih travmah; ko pa spregovorimo o aktualni evropski islamofobiji, nas prikažejo kot primitivce, predstavo pa razglasijo za idiotsko.«
