Življenja in dela, ki ju poskuša ustvarjalka fragmentarno ujeti skozi videoperformativno postavitev, pa se, če ostanemo zvesti Spinozi, ne da misliti ločenih eno od drugega. Gre vendarle za tistega misleca, ki je nasprotno od kartezijanske tradicije dualizma duševnosti in materialne razsežnosti, ki je usodno zaznamovala zahodno kulturo in njeno shizmo z vsem telesnim, pokazal, da sta telo in duša atributa iste in edine Substance. Zato vizualizacije in načini uprizarjanja v tej instalaciji postanejo ključni, saj po Spinozi štejejo samo efekti teles, tisto, kar lahko, v tem primeru v svoji umetniški utelesitvi, to telo »naredi« telesu gledalca.
Gledalec je v situacijo uveden počasi – v prvih štirih sobah, skozi katere je v družbi preostalih obiskovalcev postopoma popeljan, si ogleda projekcije kratkih videov. Gre za estetizirane shematske prizore s presenetljivimi elementi, z rahlimi reminiscencami na motive iz Spinozi sočasnega holandskega slikarstva, pospremljene s posnetim govorom, ki glasovno nadpiše podobje z anekdotičnimi prigodami ali zgoščenimi izseki iz filozofovih del. V videih prepoznamo igralko Marušo Majer in plesalko Matejo Rebolj, ki se nam, ko prispemo v četrto in peto sobo, predstavita tudi v performativnem delu instalacije. Da je Novakovič-Kolenčeva izbrala ženski protagonistki, nemara ni naključje, saj lahko o Spinozovi filozofiji telesa lažje in bolj večplastno spregovori ženska umetnica, ker je pač ravno ženska v nasprotju z moškim v tradicionalnem pojmovanju bolj zavezana telesu, v bolj mizogini varianti (ki smo ji na žalost ponovno priča z zadnjimi aktualnimi dogodki) celo zreducirana na telo. Maruša Majer zrelo utelesi kompleksen lik Spinoze in skozi prepričljivo igro zaokroži njegovo prek fragmentov podano življenjsko zgodbo. Pri tem se zanaša na ogromen kos scenografije, taleči se kos ledu, ki na njeno igralsko telo čisto materialno vpliva in intenzivira njegov efekt. Včasih pa prevelik patos te efekte vendarle povozi. To se zgodi tam, kjer je (sicer zelo dramatična) življenjska zgodba preveč dramatizirana in smo priča klasični gledališki reprezentaciji. V zadnji sobi teh težav ni, saj telo več kot šestdesetletne plesalke premika meje tistega, česar so naša telesa sposobna. A da ne bo pomote, to telo, ki ga v hipu zapopademo kot nadvse inteligentno telo, ne počne ničesar posebej virtuoznega – njeni gibi podaljšujejo z vrvicami prepet prostor, postanejo geometrična risba. Ta preprosta agilnost telesa, ki premore tako natančnost, zares gane. Za naslovno temo v tem smislu režiserka ne bi mogla najti boljše zasedbe.
