Bo letos domača gobova juha le iz vrečke?

Letošnja jesen brez jurčkov in lisičk?

Gobe v dobrih gobjih letih rastejo od pozne pomladi do snega, jeseni pa se vsako leto najbolj veselimo v pričakovanju jurčkov, lisičk in kostanjevk ter dežnikaric, ki še vedno veljajo za najbolj priljubljene in znane gobe pri nas. Izkušen gobar vam bo tudi svetoval, da se v gozd odpravite po prvi jesenski luni, čeprav so mnenja o vplivu lune na gobe med gobarji zelo različna. Vendar pa zadnja leta košare gobarjev niso več tako polne. Ali kot pravi Andrej Piltaver, gob žal tudi letos ni. Ne le količinsko, vsako leto je tudi manj vrst. »Že nekaj let zapored pozorni opazovalci v gozdu opažamo, da je rast gob vse skromnejša, obdobja gobje rasti pa so vse krajša. V prvih oktobrskih dneh je nemški časopis Bild objavil novico o izjemno skromni gobji beri v Nemčiji, sledili so drugi mediji s podobnimi ugotovitvami. Nekaj jurčkov se je pred dnevi resda pojavilo v Istri in na Krasu, nekaj se je tudi zganilo ob zadnjem dežju v teh dneh,« pove Piltaver, ki že nekaj desetletij spremlja glive pri nas. Dejstvo je, da smo praktično že sredi oktobra, v času prvih zmrzali, in v normalnih letih bi to že pomenilo postopen konec gobarske sezone. »Tudi jesenskih gob, kot so denimo sivke, polževke in zapozneli gobani, v gozdu praktično ni. Vsa gobarska bera se je skoncentrirala le na nekaj dni ali tednov v letu, količina gob pa naglo pada.« Morda pa nas letošnji oktober vseeno prijetno preseneti.

Med kapljami slišijo jurčke rasti

Že prej omenjen nemški časopis za pomanjkanje gob krivi sušo, ki zadnja leta pesti Evropo. Vendar, kot pravi Piltaver, suše niso vzrok za tako slabo stanje. »Suša mine in še po vsaki so se pojavile gobe. Vendar pri nas, v naših gozdovih, temu vzorcu ne moremo slediti. Ravno tako ne morem reči, da smo letošnje poletje imeli sušo, saj je bilo precej padavin. To, kar opažam, je spreminjanje vremenskih vzorcev, predvsem značilnih obdobij primerne temperature in vlage, ki sta bistveni za rast gob.« Za marčevko, tako rekoč prvo spomladansko gobo, je značilno, da se pojavi po sneženih zimah, ko se sneg stopi. »Konec marca oziroma v začetku aprila lahko to gobo najdemo pod listjem in med podrastjo. Ker so zadnja leta zime suhe, se marčevke pojavijo že konec februarja ali v začetku marca in ker za svojo rast dejansko nimajo pravih pogojev, jih je zelo malo.« Tudi za jurčke vlada te dni veliko povpraševanje, čeprav jih v gozdu skoraj ni. V poletnih mesecih so bile nekoč za njihov pojav spodbudne poletne nevihte. Ob poletnih nevihtah z grmenjem so gobarji radi rekli, da med dežnimi kapljami slišijo jurčke rasti. »Namesto poletnih neviht imamo v zadnjih poletjih 'monsunsko deževje' oziroma podaljšano obdobje hladnega dežja, ki traja od deset do štirinajst dni, in potem v gozdu ponovno zavlada suša.« Podnebnih sprememb, ki se očitno kažejo v spremenjenih vremenskih vzorcih posameznih letnih časov, ne prepoznajo niti mavrahi, ki za svojo rast potrebujejo mile zatišne pomladi z nežnim aprilskim dežjem brez večjih nihanj temperatur tudi ponoči. »Mavrahi namreč potrebujejo za svojo rast večdnevno obdobje enakomernega vlažnega vremena. Teden dni aprilskega dežja, ki mu sledi obdobje suhega vremena z vetrom, namreč ni dovolj za razvoj trosnjakov. Ko se april prevesi v drugo polovico, zraste trava in njihov čas je mimo.«

Vzgoja gob tudi kot tržna niša

Seveda se pri tem pojavi tudi zanimivo vprašanje o vzgoji gob kar na domačem vrtu, pri čemer pa nas sogovornik zelo hitro postavi na realna tla. V trgovinah z živili, tudi na tržnicah, pogosteje najdemo le šampinjone in bukove ostrigarje, redkeje tudi šitake, v tujini pa je izbira mnogo večja. Toda večina »žlahtnih« vrst, ki jih Slovenci kot strastni gobarji poznamo iz narave, spada v skupino mikoriznih vrst, ki za svojo rast in razvoj potrebujejo gostiteljsko drevo in jih v gojilnici ne znamo gojiti. »Izkušnje iz tujine pri gojenju gomoljik, ki prav tako spadajo med mikorizne vrste, kažejo, da je lahko njihova pridelava v nasadih komercialno zanimiva. Do zdaj imamo največ znanja ravno pri gojenju gomoljik (tartufov), pri katerih poznamo šest komercialnih vrst. Za gojenje jurčkov in lisičk je bilo storjenega zelo malo, saj ni bilo komercialnega zanimanja, da bi se lotili dolgotrajnih raziskav. Zagotovo pa bi se dalo potegniti nekaj vzporednic iz izkušenj pri vzgoji gomoljik, pri čemer imajo največ znanja zagotovo Italijani, Francozi, tudi Madžari in Španci. Pri gomoljikah se je treba zavedati, da gre tukaj za velik finančni vložek, saj postopek od zasaditve do obroda traja minimalno pet let. Za sadiko je treba odšteti od 15 do 30 evrov. Kar 600 do 800 jih zasadimo na hektar, pri čemer je v prvih dveh letih po zasaditvi potrebna še ograja. Tako osnovna naložba presega 10.000 evrov na hektar.« Glede na visoko tržno ceno gomoljik se naložba nekako obrestuje, ali bi trg prenesel tako visoko ceno za jurčka, pa je vprašanje.

V času gobarske sezone, ne glede na to, ali je ta dobra ali slaba, pa je kljub številnim opozorilom še vedno kak primer zastrupitve z gobami. Kot pravi Piltaver, vzrok ni le v nepoznavanju gob, pogosto je tudi v površnosti. Zelo hude zdravstvene težave lahko povzročijo tudi pokvarjene gobe in gobe, ki se jih nabira v dežju. »Če smo v dežju nabrali dežnikarice, ki so že razprte, jih ne dajajte v hladilnik, ampak takoj očistite in zaužijte. V suhem nabrani gobani in lisičke pa zdržijo v hladilniku več dni,« pravi Piltaver.