Ali so restavracije v okolici Opatije, Lovrana in Reke res boljše od drugih? Spoznali smo medžimursko kuhinjo, Slavonijo in Baranjo, jedli smo na otokih in v Dubrovniku, da o Istri niti ne govorimo. Je res čas za Kvarner, kamor resnici na ljubo slovenski turisti ne hodijo tako množično kot v Istro ali naprej južneje v Dalmacijo?
Patagonski kalamari v Podrumu, duhovi v gnezdu
Slovenska kulinarična kritika razume, da je vrhunec kvarnerske kuhinje Plavi podrum, v majhnem romantičnem zalivu v kraju Volosko. Od zunaj na videz spominja na piranskega favorita z imenom Pavle, a vsakomur je jasno, da restavracija, ki so jo leta 2010 uradno razglasili za 81. na svetu, ne more biti kar tako, čeprav so nas domačini opozorili, da Plavi podrum ni več, kar je bil. Vinska karta je gotovo ena najpopolnejših na Hrvaškem, pri jedeh se zdi, da veliko pozornosti posvečajo predjedem, ki so še kar ustvarjalne, pri glavnih pa se ustavi: bifteki, omboli, otroški meniji. Celih jadranskih lignjev presenetljivo nimajo. Malo bolje je spet pri sladicah… In kljub izbornim vinom in visokim ocenam je večina gostov v času našega obiska jedla ocvrte kalamare, jasno ne jadranskih, ampak patagonske za 12 evrov.
In če je gost lahko malce razočaran nad Plavim podrumom, se utegne imeti bolje v hribih nad Lovranom. Draga di Lovrana, kot se imenuje zgodovinska hiša iz leta 1908, kakih 400 metrov nad morjem, je tako natančno prenovljena, da ne bi nikoli verjeli, da v njej straši. Čeprav menda res straši. Se pa pohvalijo, da je v sobanah s pogledom na morje spal sam Franc Jožef. Zdaj je vila v lasti družine Nikolac, ki se sicer preživlja z ribištvom – in je s tem poslom tudi obogatela. Sobe, v katerih straši, imajo lahko tudi bazenček, za najlepši razgled v tem delu sveta pa gostje odštejejo okoli 300 evrov, jasno, sobe brez razgleda so trikrat cenejše. Kaj pa hrana? Na hitro: ob Tomačevem penečem vinu diploma pride hobotnica s sojo v omaki majoneze z vaniljo. Tris trilje, brancina in škampov s pomarančo, dehidriranim kruhom s sipinim črnilom, pa še por, šparglji in zeleni tabasko so sodelovali. Šurlicam, lokalnim testeninam s Krka, primešajo motar, jagnječji žvacet in povrhu naribajo krški sir. Redko dodelan recept, ki je napovedal, da bo sledila konkretna jed, počasi kuhane karamelizirane telečje prsi s pirejem rdeče pese in kolerabno solato. Kot rečeno, konkretno. Podobno je bilo na koncu s figami, kuhanimi v prošeku, z vaniljevim sladoledom in z mandljevim drobljencem. Morda najboljša večerja v Kvarnerju.
Bevanda in Navis, za pet zvezdic prestiža
V Kvarnerju, pa naj gre za bližino Opatije ali Reke, je kakšnih 15 restavracij, ki jih zelo hvalijo in jih je treba obiskati. V zadnjem času so odprli dva prava hotelska bisera, Bevando in Navis. Oba sta razvila najvišjo raven restavracije, ki se zgleduje bolj po Monte Carlu kot po Istri. Restavracije! Ne, konobe!
Najprej smo obiskali Navis, jasno samo restavracijo, za hotel bi morali rezervirati kak mesec prej in tudi kak evro bi morali imeti v rezervi. Navis je novogradnja, vklesana v skalnato pobočje nad Opatijo, ki se spusti neposredno na obalo. Imajo svoj bazen in kos plaže, zraven pa restavracijo, ki razen kulena in drniškega pršuta pa nekaj jedi izpod peke zahteva gosta, ki vsaj malo ljubi ribe, sicer ne more pojesti pokušnje, ki jo ponujajo za večerjo: hladni golaž hobotnice z ribezom in borovnicami in omako iz špinače ter paprike. Ob olju Ipša imajo štiri vrste kruha in nadaljujejo s kombinacijo tuna tartara, terine hobotnice in mariniranega brancina z oljem, medom in lubenico. Tunov karpačo na vasabiju in ostrige z limono in maslom s toastom ter neverjetno omako iz paprike. Pljukanci so s kvarnerskimi škampi in pesino kremo, rimski njoki gredo h gosjim jetrom, s tartufi jasno. Glavna je jagnjetina s Cresa, štiri zarebrnice z medom in prošekom, v omaki pa zelena, pesa, paprika, zelenjava iz voka, v kateri so celo šampinjoni. Skoraj preveč bogat meni, ki ga zaokrožijo še sladice, podobno bogata pa je vinska karta, na kateri mrgoli najdražjih svetovnih vin. Mi smo pili lokalna, največ istrska vina, ki ne naredijo stroškov.
Podobno je v Bevandi, v razkošnem hotelu z restavracijo na obalnem sprehajališču, kjer imajo enako orjaški akvarij z brancini in oradami, ki pa jih ne hranijo za goste. Pravijo jim hišni ljubljenčki, ki občasno napadejo jastoge, ki čakajo na naročilo gostov. Hišni ljubimci so tudi v vinski karti, ki so jo sestavljali kar trije someljeji. Poudarek je sicer na hrvaških in tudi slovenskih vinih, a imajo okoli 100 etiket šampanjcev in še več penečih se vin. Tudi kak krug v okolici 2500 evrov lahko najdete. Morske pošasti pripravlja lokalni genij, kuhar Andrej Barbieri, kjer so kozarci riedl in solnice pegeuot. Za pet zvezdic pač. Tako kot ocvrti romb v črnih drobtinah z malinovim kisom ali dimljena losos in njegov oranžni kaviar. Rdeča kozica na burati s črno soljo in granito citrusov. Ali pa tatrski mečarice z biskvitom sipe in majhnimi paradižniki. Za glavno jed pa še ne prevelik košček brancina z beluši in celo s črnimi tartufi.
Jutranji ulov in za konec golaž s pljukanci
Mošenička Draga naj bi imela eno najlepših plaž na Jadranu, a naša nestrokovna ocena je, da ob pomanjkanju parkirnih prostorov manjka tudi kakšen prostor na plaži. Na srečo pa je ves dan odprta bližnja restavracija Johnson, ki se hvali z najbolj svežimi ribami v teh krajih. Natakar kar s prstom pokaže, kaj so dobili zjutraj. Morda nimajo tako prestižne vinske ponudbe kot prej omenjene destinacije, imajo pa recimo jadranske kalamare. Pa še prav posebno pripravljena hobotnica v solati se najde, karapčo fratarja in testenine s škampi. Brez posebnih kreativnih predelav, razmeroma poceni, tudi z malvazijo kabola in Tomacevim rosejem.
Morda se sliši pretirano, če se človek hoče po tako temeljitih morskih menijih umiriti in pojesti nekaj ljudožerskega. Vuk Čosić in njegovi prijatelji z Reke, ki smo jih srečali v tapas baru Conca d'Oro, so bili prepričani, da je za dober pregled kvarnerske scene nujno obiskati Buffet na Sušaku, nekakšno kombinacijo tržaškega Da Pepija in ljubljanske Čompe. Mi smo bili predvsem navdušeni zaradi zaradi šurlic in pljukancev, ki jim primešajo različne golaže, a domačini ne skrivajo, da je mogoče v gostilni nad Reko dobiti najboljše čevapčiče, pleskavice in celo ocvrt sir. A začeti je treba z dalmatinskim pršutom, s staranim kravjim sirom, za to, da potem bolje teknejo pljukanci na pastirski način s panceto, pa poskrbi sicer neprepričljiva hišna malvazija pikentum. Za 15 evrov na osebo se nikjer v Kvarnerju ne morete bolj najesti.
