Obstajajo besedne zveze, ki v nevtralnem kontekstu nevtralno delujejo le pod pogojem, da jim je dodan kanček sarkazma ali ironije. Če nisem ravno na smrtni postelji, bom težko resno rekel, da je življenje neskončno lepo; če nisem ravno poslan na kongres SMC, bom težko z resnim obrazom trdil, da sem najbolj duhovit človek daleč naokoli; in da sem Slovenec, bi brez težav lahko rekel le v času okupacije, v času, ko je »biti Slovenec« lahko pomenilo le »postati (drugačen) Slovenec«, postati politični subjekt, ki šele bo vreden lastnega imena.
Obstajajo torej izjave, ki jih je brez pridržkov mogoče izreči le v izrednih razmerah. In čeprav se pri nas najdejo tudi osebe, ki trenutno situacijo vidijo kot nadizredno, begunce pa kot predstražo sodobnih turških vpadov, bi bilo absolutno zmotno, če bi tovrstno blodnjo pripisali tudi Cerarju in njegovi ožji ekipi. V nasprotju s sintagmami, kot so »varuh Evrope«, »varuh krščanstva« ali »branik civilizacije«, ki so popolnoma potopljene v svoj lastni narativni kontekst in navzven delujejo zgolj smešno, gre pri »varuhu schengenskega območja« za nekaj mnogo bolj zagatnega – za samooznako, ki je toliko bolj zavratna, kolikor se z eno nogo še vedno drži v realnosti.
Ta samooznaka na ravni dejstev ni enostavno napačna. Na določen način zadene realnost, in če bi bila zakopana nekje globoko v tajnosti strateških dokumentov, bi ji lahko sicer očitali marsikaj, pa vendar bi delovala razmeroma nevtralno. A ko je ponosno izrečena, ko je postavljena na naslovnico piarovskega sporočila, ko je preobražena v geslo, s katerim naj bi si pridobili občudovanje in spoštovanje v tujini, tedaj ne zadene le nekaterih elementov zunanje realnosti. Ne zadene le dejstva, da pač smo država znotraj schengenskega območja, ki si želi, da bi ostali znotraj njega, temveč realnost zadene absolutno. Pred nas tako ne postavi le realnosti, ki naj bi jo opisovala, temveč tudi svojo lastno realnost, realnost subjekta, ki je zmožen brez ironije izreči nekaj takega.
Tej realnosti pa se je – in tu se absurdnost resnično začne – uspelo dobesedno narisati, narisati se kot čista, vseh negativnih konotacij osvobojena tehnična ovira. Na portalu Mostphotos, kjer so za 9,90 evra slikovno opremo kupili tudi vladni piarovci, je z iskalnim vnosom »fence«, ograja, že na prvi strani mogoče najti tudi čisto pravo rezilno žico. A čeprav Cerarjeva ekipa do nje goji vse bolj neposredne simpatije, bi njen neposredni prikaz vendarle zgrešil njeno idejo, njeno globlje bistvo, ki ga lahko resnično razumejo le posvečeni.
In tako se je zgodilo, da kot vizualni prikaz »varuha schengenskega območja« ni bila uporabljena ne žica, ne panelna ograja, ne truma beguncev in ne slovenski vojak, pa tudi ne kranjska sivka, lipicanci ali Miro Cerar sam, temveč shematična, računalniško temeljito obdelana fotografija lesenega plota, nekako takšnega, kot bi ga postavili ob parceli svoje vikendice. Podoba čiste domačnosti torej, podoba ograje, ki nikomur noče nič žalega in s katero želi tisti, ki jo je postavil, le sporočiti, da bi rad v miru užival v tistem drobnem koščku sveta, ki mu je bil naklonjen.
A če si sliko ogledate (in resnično apeliram, oglejte si jo), lahko opazite, da je gledišče postavljeno onstran ograje – da gre torej za ograjo, kakršna se v naši lastni projekciji kaže zunanjemu pogledu, pogledu prišleka. In kaj vidi prišlek, ko pride pred plot? Triglav? Ljubljanski grad? Sadovnjake, ki bi jih rad oropal? Delovna mesta, ki bi nam jih rad speljal? Device, ki bi se jih rad polastil? Nič takega – le modro nebo, bele oblake in sij nebeške svetlobe, čisti raj na zemlji, čisti prostor svobode in blagostanja, v katerem živijo ljudje, ki dobro v srcu mislijo.
Sterilizirana perverzija, v kateri »schengensko območje« pridobi podobo, ki po estetiki še najbolj spominja na knjige o duhovni rasti, pa ne bi bila popolna brez ključnega elementa: dejstva, da je ena od letvic v plotu odmaknjena. Da jo je bržkone že lansko leto odmaknil kakšen od migrantov ali domačih izdajalcev, v tem pogledu ni zares bistveno – bistven je učinek, ki ga špranja, skozi katero se razpre pogled na nežno zeleno travico, ki naposled izgine v slepeči beli svetlobi, vnese v dinamiko podobe. Če plot kot tak prišleka odganja in mu namiguje, naj se raje vrne, od koder je prišel, ga špranja vabi, vabi v nebeška preddverja, v ekstazo nebeške radosti, o kateri v svojem svetu lahko le sanja.
In prav prejšnji teden se je v reakcijah ministrice Vesne Györkös Žnidar ob protestu prosilcev za azil pokazalo, kako je usoda prišlekov, ki sprejmejo izziv in vstopijo v državo, videti v realnosti. Slajše od tega, da jih ni, je le to, da so. Šele ko so tukaj, se nad njimi lahko hladno izživljamo. Da se sadizem oblasti zavija v celofan dobrote in prava, nas ne more presenetiti. Tako je pač videti nebeški srd.