Matjaž Smrdel je spomladi letos pristal na cesti. Po štirih dnevih so ga našli ljudje iz zavetišča za brezdomce s Poljanske ulice, ki so mu priskrbeli posteljo. Nato se je počasi začel pobirati, pomagala sta mu Vincencijeva zveza dobrote in društvo Kralji ulice. Vključil se je v program prostovoljstva, na ta način je prebarval nekaj stanovanj, napisal je tudi članek za revijo Kralji ulice. Od 21. septembra ne prebiva več v zavetišču, ampak se je prek nastanitvenega programa Kraljev ulice vselil v neprofitno stanovanje, medtem ko prejema socialno podporo.
»Zdaj se znova počutim kot človek.« Vendar je še vedno brezdomec. »Nisem več na ulici, a bom brezdomec, dokler se ne bom mogel preživljati sam. Tako jaz definiram brezdomstvo.« Način življenja, ko je odvisen od pomoči, mu nikoli ne bo pri srcu, čeprav mu gre danes bolje kot pred meseci. Želi se čim prej osamosvojiti. »Najraje bi se že jutri. A je za to potreben čas.« Predvsem je treba najti službo. Nekajkrat so ga že zavrnili. Pripravljen je delati kar koli, sicer pa ima rad glasbo, vrsto let je delal na radiu kot tonski tehnik.
Po vrnitvi iz Avstralije postal brezdomec
Nad sistemom pomoči se ne pritožuje. Pravi le, da so glede na njegov značaj socialni delavci včasih premehki. Potem ko je prišel v stik s humanitarnimi organizacijami, ima streho nad glavo, obleke in hrano. Zato se je ustrašil, da se ne bi predal lagodju.
»Rekel sem si, da tukaj bolje živim kot doma. Zbal sem se, da bi me premamila skušnjava in da ne bom ničesar delal.« A ga ni. »Hvala bogu, z njihovo pomočjo,« je meril na socialne delavce pri Kraljih ulice. Optimizem ga ne zapušča. »Služba bo,« je nekajkrat odločno ponovil. »Spet se nekaj kaže, a saj veste, kako je s službami v teh časih.« Izpostavil je, da je za človeka, ki se znajde v takšni situaciji, bistveno, da ne zapade v melanholijo. »Samo migati moraš. Jaz tega nisem počel kake tri tedne, potem sem postal aktiven.«
Medtem ko je Matjaž Smrdel na robu šele nekaj mesecev, je za Milana Končino to postal način življenja. Skoraj od začetka, ko so začeli brezdomci prodajati revijo Kralji ulice, je eden od prodajalcev. Že osem let prodaja, mogoče ga je videti pred trgovinskem centrom na Viču, kjer ima marsikatero stalno stranko, ki v njegovo malho redno prispeva nekaj evrov. Ravno včeraj, na svetovni dan brezdomstva, je bilo enajst let, odkar se je vrnil iz Avstralije, kjer je bival osem let in pol. Tam spodaj je delal v sadovnjakih.
»V Avstraliji v dveh dnevih zaslužiš dovolj za ves teden.« Finančnih težav ni imel. Začele so se, ko se je vrnil v Slovenijo. Z veseljem bi šel spet v Avstralijo, a za to nima denarja. Tako s pomočjo socialne podpore živi v najeti sobi, nekaj malega mu prinese tudi prodaja Kraljev ulice. A morda je nekaj drugega še bolj pomembno. »Ko nekaj delaš, se počutiš kot človek.«
Vse več odvisnosti od sintetičnih drog
Ravno to želijo doseči socialni delavci v društvu Kralji ulice, ko se ljudje k njim zatečejo po pomoč. Zelo natančne statistike sicer ne vodijo, a po besedah socialnega delavca Bojana Kuljanca se problem brezdomstva širi. K njim redno po pomoč prihaja okoli 400 ljudi na leto, medtem ko so pred časom na Vincencijevi zvezi dobrote naredili natančnejšo statistiko, zabeležili so vsak obisk in našteli okoli 800 ljudi na leto. Kuljanac pravi, da vsak teden kakšnemu človeku uredijo stalni naslov. Ko tega nekdo izgubi, je to že znak, da se je znašel na robu.
»Toda niso pomembne številke, ampak ljudje,« je prepričan Kuljanac. Vsak človek k enemu od dvanajstih socialnih delavcev pri Kraljih ulice pride z drugačno in kompleksno zgodbo. Vsaki se je treba posvetiti s precejšnjo mero subtilnosti. Spekter brezdomnih ljudi pa je vse širši. Na cesti pristane vse več družin, mladih in tudi starejših. Opažajo porast zasvojenosti z drogami.
»Teh je absolutno več kot na primer pred desetimi leti. Problem je, da so sintetične droge precej poceni. Zdi se mi, da se pri mladi generaciji uživanje drog povečuje. Verjetno bo tega vse več. In vse več bo nastajalo škode zaradi drog, ker je kvaliteta snovi slabša.« Kako se s tem spopasti? »Imamo obrnjeno logiko. Človek najprej potrebuje varno nastanitev, šele nato se lahko ukvarjamo z zmanjševanjem jemanja drog, iskanjem nastanitev...«
