Liter vina v roki, širok nasmeh, ki razkriva pomanjkljivo zobovje, in šegava govorica. Pa izogibanje odgovornosti in hoja proti življenju v uličnem vetru. Takšna je po ljudskem prepričanju podoba brezdomcev, ki pa ima danes še manj opraviti z realnostjo kot nekoč. Struktura brezdomstva se je namreč bistveno spremenila. To vedo socialni delavci in mnogi drugi, ki jih ta problematika zadeva. To ve tudi Andrej Pugelj. »Nisem bil stereotipni brezdomec. Ulice si nisem izbral,« je dejal, ko je sedel na pomolu in je z morja pihalo proti kopnemu. V Piran je prišel na drugi kongres mreže organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko brezdomstva, združenih v društvo Brezdomni – do ključa. Tam ni bil kot uporabnik pomoči, ampak kot novinar.
Ko se začnejo podirati domine...
Preden se je pobral in zaživel v stanovanju, ki si ga deli s sostanovalcema, je prestal marsikaj hudega. Prvič je brezdomsko življenje zaradi težav v družini okusil leta 2000, nekaj mesecev je živel v avtu. Pet let zatem je bilo še huje. »Mama je vrnila stanovanjsko pravico, ki jo je imela po Jazbinškovem zakonu. Njen partner ji je rekel, naj to stori in pride živet k njemu. Posledično sem moral zapustiti stanovanje tudi sam. Skoraj dve leti sem bil na cesti.« Nato je več let živel med ulico in različnimi bivališči. Hudo je bilo, ko je moral iz garsonjere, v kateri je živel dve leti. Pred tem se je zdelo, da si je že opomogel, toda...
»Lastnik mi je rekel, da moram v enem mesecu ven, ker je želel naseliti sorodnika. Domine so se začele podirati. Izgubil sem še službo in izpit za avto, ker sem napihal.« In je bil znova brez doma. Da ima zadnja leta, ko živi v Ljubljani, spet streho nad glavo, je hvaležen Kraljem ulice. Časopis je soustvarjal in ga prodajal, vključil se je tudi v program ponovne nastanitve. »Za leto in pol ti dajo sobo s souporabo kuhinje in kopalnice. Prvih deset mesecev plačuješ 80 evrov na mesec, potem vsak mesec deset evrov več, dokler po letu in pol ne plačaš 160 evrov, kolikor so cene sob v Ljubljani. Tako se osamosvojiš.« Dvainštiridesetletnik pravi, da je za zdaj preskrbljen; z nekaj sreče bo dobil v uporabo tudi samostojno bivalno enoto. Zadovoljen je ne le zato, ker je izšel iz najhujše krize, ampak tudi zato, ker se je vključil v družbo. Pa ne le to, tudi ozavešča jo, ji pomaga razbijati predsodke, tako da dela kot novinar na Radiu Študent, kjer poroča o brezdomstvu in sorodnih socialnih temah.
Birokracija in izbris
Ljudje, ki se znajdejo na cesti, ostanejo brez nekaterih temeljnih pravic. Ko na primer oseba ostane brez stalnega prebivališča, izgubi dostop do socialnih transferjev in zdravstvenega zavarovanja. Po ocenah društva Brezdomni – do ključa okoli 2700 oseb nima prijavljenega stalnega prebivališča. Vendar je to spodnji rob, pojasnjuje predsednik društva Boštjan Cvetič in dodaja: »Zgornjega si ne upam napovedati.«
Takšnim osebam pravijo prikriti brezdomci. Čaka jih socialna smrt, pravi Cvetič. »Če nimate prijavljenega stalnega bivališča, nimate osebnega dokumenta. Ker nimate osebnega dokumenta, ne morete oditi na center za socialno delo, ne morete se prijaviti na zavod za zaposlovanje, ne morete dobiti zdravstvene kartice. Tu je zgodba končana.« Brezdomec je »izbrisan«, dokler problema ne zazna katera od nevladnih organizacij in ga prijavi na svojem sedežu. V nadškofijski Karitas Maribor, kjer se z brezdomstvom ukvarja Cvetič, imajo prijavljenih 350 brezdomnih ljudi, vsak ima svoj poštni predal.
Po Cvetičevem mnenju je problematična predvsem izvedba zakona. »Ta sistem ni slab. A operacionalizirati bi ga morali tako, da o prikritem brezdomstvu sploh ne bi več govorili. Če v ustavi piše, da je zdravstveno zavarovanje univerzalno, bi moralo res biti univerzalno. Generalno gledano bi morala biti to pravica vsakega državljana Republike Slovenije, ne glede na to, kje se zbudi. Tega ti ne bi smeli vzeti, tako kot ti ne morejo vzeti matične in davčne številke.« Da glavni problem ne tiči v zakonu, se strinja tudi Suzi Kvas, podpredsednica društva Brezdomni – do ključa in direktorica humanitarne nevladne organizacije JZ Socio iz Celja. Precej bolj problematično je, da občine in centri za socialno delo ljudi ne želijo prijavljati na svojem sedežu, čeprav bi to morali početi. »Z Nacionalnim inštitutom javnega zdravja smo imeli posvet na to temo. Trdili so, da to sploh ni problem. Da je danes po zakonu vsak lahko nekje prijavljen. Tako je v teoriji, v praksi pa ne na občini ne na centru za socialno delo ne želijo prijavljati brezdomnih oseb. Kajti če to storijo, so te potem upravičene do določenih ugodnosti. Naša zakonodaja je kar dobra – če bi jo izvajali in če ne bi v njej iskali lukenj.« Na eno takšnih je naletel tudi Andrej Pugelj. V času, ko je bil brezdomec, pripoveduje, je direktor nekega centra za socialno delo obrok hrane pogojeval s podpisom pogodbe. »To je nedopustno,« je bila odločna Kvasova.
Čakajoč na konkretne rešitve
Da bi izbrisali problem namesto ljudi, je glas povzdignila tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, s katero se je povezala mreža brezdomskih organizacij. »Nadaljevali bomo prizadevanja pri ministrstvu za notranje zadeve, z ministrico sem že govorila o tem. Vztrajali bomo, da morajo imeti ti ljudje nekje naslov, čeprav nimajo pravega doma, in da so vsi zavarovani. Zato bomo v kratkem k nam povabili celotno mrežo, ki se ukvarja z brezdomstvom, in priporočila naslovili na državo – da končno začne realno reševati stisko ljudi.«
Sporočilo je jasno: moralna podpora države že dolgo ne zadostuje več, potrebne so konkretne rešitve. In vsaj še zavedanje širše družbe, kot je dejal Boštjan Cvetič: »Če obstaja en brezdomec, je eden preveč.«
