Eni največjih ameriških pesnic Emily Dickinson (1830–1886), pogosto spregledani ali napačno interpretirani avtorici, so se na festivalu želeli pokloniti s filmom Tiha strast britanskega režiserja Terencea Daviesa, a je ta gledalce pustil hladne. Vtisa pa ni popravil niti pogovor o izjemnem pesniškem opusu Dickinsonove, ki je sledil projekciji v Kinodvoru.
Dama v belem
Emily Dickinson, za takratne razmere in njen spol sicer visoko izobražena pesnica, je večino svojega življenja prebila za štirimi zidovi hiše svojih staršev v ameriški zvezni državi Massachusetts. Že v mladosti je veljala za duhovito, oster jezik pa ji je povzročal veliko težav. Za časa življenja je objavila manj kot ducat pesmi, nemalokrat po založnikovi odločitvi anonimno.
Pripisovali so ji samotarsko življenje, po tridesetem se je vse bolj umikala iz javnega življenja, vedno manj je zapuščala svojo spalnico, goste je sprejemala redko, pa še to zgolj kot mističen glas z vrha stopnic. Znano je, da je bila močno navezana na družino, bolj na sestro, brata in očeta, manj na psihološko odmaknjeno mater. Njeni introvertirani naravi je bolj ustrezalo dopisovanje, znani viri pričajo o skoraj stotih različnih naslovnikih, redkeje o ljubezenskih stikih. Kot prikaže tudi film, je zadržana in bolehna, globoko verna, a do cerkvenih institucij kritična pesnica izstopala tudi po tem, da se je zadnjih petnajst let življenja oblačila le v belo bombažno obleko.
Njeno poetiko sicer zaznamuje kratek verz z neobičajno punktuacijo in rabo velikih začetnic ter nenavadno rimo. Njen opus obsega 1.800 praviloma nenaslovljenih pesmi; tako najpreprostejše verze s prizori iz narave, recimo čebelami in cvetjem, kot poduhovljene pesmi z religioznimi motivi. Tako v pismih prijateljem kot v poeziji se je pogosto predajala tudi fascinaciji nad smrtjo in minljivostjo.
Sledi nov prevod
Ker velja za eno ključnih ameriških pesnic, ostaja razlog, da je slovensko bralstvo doslej spoznalo le eno izdajo njene izbrane poezije, založniška uganka – leta 1988 jo je v po mnenju nekaterih vprašljivem izboru in prevodu Marta Ogna izdala založba Mladinska knjiga. Gre za poezijo, ki se zdi v jezikovnem izrazu preprosta, a jo je kljub temu izjemno težko prevajati, so se v ne prav živahnem pogovoru po filmu strinjali pesnica Veronika Dintinjana, pesnik Miklavž Komelj in prevajalka Tadeja Spruk, ki je že prevedla prvi snopič pesničine poezije, v naslednjih letih pa naj bi izšel prevod opusa v štirih knjigah. Debata po filmu se ni razvila, slikarka Metka Krašovec je povedala, da je v poeziji Dickinsonove vselej navdih, portugalska pesnica, videastka in scenaristka Regina Guimaräes pa je menila,da je nadvse problematična Daviesova interpretacija pesničinega intimnega brezupa in želje po priznanju, ki zapadeta že v problematično histeričnost; izraženi so bili tudi dvomi glede pretirano poudarjene feministične drže pesnice v filmskem portretu. Tudi moderatorka Nada Vodušek ni zastavila ne resnih vprašanj ne dala priložnosti za odgovore. Mesto žensk je tako zapravilo odlično in redko priložnost, da bi se Emily Dickinson poklonilo s tem, da bi jo poznavalski in angažirani publiki približalo manj premočrtno, kot je to storil britanski režiser.
