Najprej je tu festivalski katalog, v katerem je pojasnjeno, kaj bomo na samem dogodku videli in kako bomo performans lahko gledali. Vse, kar je zapisano v festivalskem katalogu, ustreza dogajanju, zato nikakor ne moremo reči, da gledalca preparira na lažnivi način. Pa vendar – tudi resnicoljubna preparacija ima lahko zaviralne učinke. Če za slovensko produkcijo na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti velja, da spremna besedila temo, probleme in metode uprizorjenih del zabrisujejo ali artikulirajo na način, ki je običajno dostopen le tvorcu besedila, se je besedilo k Podobi v nastajanju zataknilo na drugi strani: erotiko anticipacije gledališkega dogodka je kratkomalo zatrlo, razkrilo je skrivnost, potrebno za to, da gledališki dogodek proizvede transformativni potencial. Dogodek in diskurz ne moreta biti nikoli zares popolnoma poravnana, zdi pa se, da sta se ob Podobi v nastajanju zbližala do možne limite.
Druga težava petkovega performansa je vezana na protokol vstopanja v dvorano. Gledalci smo bili v dvorano privedeni v temi v skupinah po sedem, pri čemer je na sredini odra stala nežno osvetljena 900-kilogramska gmota gline, ki jo je Cassils naposled napadel/la. Postopek je bil dolg – a tu ne gre za vprašanje potrpljenja, saj se mora gledalec v dogodek vselej investirati, gre pa za vprašanje razmerja med vnaprejšnjo vednostjo o predstavi in zastiranjem dogodka, za katerega smo gledalci vedeli, da se bo zgodil in kako se bo zgodil. Odločitev za razvlečeni protokol osrednje izkušnje ni obogatila, ampak jo je, žal, samo upehala.
Dogodek se je, torej, iztekel povsem konsekventno. V temi, v kateri je Cassils z udarci, brcami in skakanjem obdeloval/a, predeloval/a glineni stolpič, se je postopoma sestavljala melodija njenega/njegovega napora (kriki, vzdihi, sopihanje, zvoki udarcev in brc). Fotografska bliskavica nam je sporadično ponudila ujeti podobo, za katero pa nismo izvedeli, kako je nastala. Poudarek performansa je v odsotnosti podobe ali, natančneje, v tem, da smo gledalci prikrajšani za proces, ki je do podobe privedel. Kar za trenutek sekunde uzremo, nima svojega pravega konteksta (kolikor zanemarimo zvoke napora), in ker nima svojega konteksta, ne more proizvajati točno določenega pomena. Podoba (skoraj) golega telesa, ki napada glineni objekt, je podoba mučeništva, podoba zatiranja, podoba borbe, podoba upora, podoba mazohizma, nesmiselna podoba nasilja, smiselna podoba nasilja nad transspolnim telesom; Cassils torej ne proizvede točno določene subjektivnosti, ki bi nastopila kot figura družbene kritike, temveč nas pusti tavati v temi: v čem je naša prikrajšanost, katere podobe nosimo, ne da bi jih tudi zares predelovali ali premislili?
