Še danes odmeva Nobelova nagrada za mir, podeljena leta 1994, ki so jo za dosego bližnjevzhodnega mirovnega sporazuma dobili izraelska politika Šimon Peres in Jicak Rabin ter vodja Palestincev Jaser Arafat. Za ene je bila sramota, ker je Arafatov PLO zagrešil vrsto terorističnih napadov na civiliste, za druge, ker ne Peres ne Rabin do mirovnih pogajanj nista bila goloba miru. Za tretje je nagrada pomenila najmanj veliko zmoto, saj mirovni sporazum, kot je pokazala zgodovina, ni imel ne dovolj močne podpore pri Palestincih in Izraelcih ne dejanske podpore pri velesilah. Ostal je zgolj mrtva črka na vse bolj krvavem papirju. Prav ob tem primeru se odpira vprašanje upravičenosti letošnjega lavreata do tako prestižne nagrade – kolumbijskega predsednika Manuela Santosa: ali si jo, glede na izkušnjo iz preteklosti, res zasluži, ko pa mirovnemu sporazumu z gverilsko skupino FARC, s katero naj bi končal več kot polstoletno vojno, grozi usoda izraelsko-palestinskega sporazuma. Nekaj več kot polovica Kolumbijcev je namreč na referendumu zavrnila mirovni sporazum, ki gverilcem omogoča prihodnjo udeležbo v političnem življenju.
Vprašanje je retorično in futuristično. Odbor za podelitev nagrad mora pri odločitvi slediti ključnemu cilju: ugotoviti, katera prizadevanja in dejanja so vodila oziroma vodijo k miru. Če bi vedno ugibali, kaj se bo z mirovnim dosežkom zgodilo pozneje, bi našteli veliko več kot 19 primerov, ko Nobelova nagrada za mir ni bila podeljena. Predsednik Santos je s svojo dolgoletno misijo brez dvoma razbil mit o vojni kot neizogibnem stanju v Kolumbiji. Z vizijo, vztrajnostjo, pogumom in spretnostjo je prepričal Kolumbijce in upornike, da vojna vendarle ni edina rešitev in da sta za vojno, tako kot za mir, potrebna (najmanj) dva. Škoda, da odbor za podelitev Nobelovih nagrad ni tudi sam podprl te resnice in kot enakopravnega nagrajenca imenoval FARC oziroma njegovega vodjo Rodriga Londoña. Tvegal bi sicer očitke, da (spet) nagrajuje »teroriste«, vendar bi hkrati priznal zgodovinsko resnico, da gverilsko gibanje ni nastalo v kolumbijskem politično-ideološko praznem prostoru oziroma v socialno pravični družbi, ampak kot odgovor na državno, tudi iz tujine (ZDA) sponzorirano, bedo in neenakopravnost. Ostaja nam upanje, da ta »spodrsljaj« gverilcem in Kolumbijcem ne bo vzel poguma, da stopijo korak naprej od točke, do katere sta ju pripeljala Santos in Londoño.
